Tiskane izdaje
V glavnem so Martini ljudje kot vsi drugi, razen kajpak nekaj izjemnih osebnosti. Konec oktobra smo se tako spomnili Martina Luthra (1483−1546), znanega po tem, da je nabil 95 tez o odpustkih na vrata cerkve v Wittenbergu; sprožil je reformacijsko gibanje in s tem do kosti pretresel tedanje evropske dežele. Ampak zdi se, da Martin tega ni niti nameraval, kajti njegove teze so spisane v tako spravljivem tonu, da je šele ljudstvo v njih izbrskalo revolucionarno srž.
Luther je pravzaprav še najbolj oster v 86. tezi: »Zakaj papež, katerega bogastvo je danes večje od največjega Crassusa, Petrove cerkve ne gradi s svojim lastnim denarjem, kakor z denarjem revnih vernikov?« Papežu tudi nekoliko cinično očita, da si lasti »generalno oblast« nad vicami, tako pa imata tudi vsak škof v svoji škofiji in župnik v župniji. Malce piker je tudi v 88. tezi: »Ne bi bilo za cerkev najbolje, ko bi papež to, kar on dela enkrat dnevno vsakemu verniku, stokrat na dan podelil odpustek in delež?«
Skratka, dobro bi se bilo pomeniti z Martinom, kajti na Šentflorjanskem smo glede odpustkov še vedno v predreformacijski dobi. Odpustke − in to kakšne! − so doslej dobili Janša, Krkovič, Bavčar, Kordež in še mnogi ugledneži, ki jim, dokler je ustavno sodišče, ni treba za usodo trepetati v vicah. V dobrih rokah so, kajti nad njimi bedi senat mul (v islamu najvišjih verskih teologov).
Na Šenflorjanskem nista najbolj popularna Pahor ali Janša, kot se misli; če bi v Delov Barometer priljubljenosti umestili sv. Martina, bi nedvomno zasenčil vse. Te dni ga bomo praznovali vsaj trikrat, nekateri molijo k njemu vse leto. Martin je res ljudski svetnik, ki se mu ni treba truditi s čudeži, saj je izumil spreminjanje vode v vino, kar je bolj spremenilo svet kot Luthrova reforma. To coprnijo sicer danes pozna vsak oštir in tako marsikaterega gosta zvrne v jarek, ampak sv. Martin ostaja nekakšen Kopernik veselega duha na Šentflorjanskem − kolikor ga je še preostalo. Mimogrede: menda se je rodil na današnjem Ogrskem, od koder smo baje dobili tudi bodečo žico; upajmo, da bodo zvrnili kak glažek šele, ko bo ta utrdba tudi postavljena ali ne.
Za konec naj omenimo še Martina Luthra Kinga, baptističnega duhovnika in voditelja ameriškega gibanja za državljanske pravice. Leta 1968 so ga v Memphisu ubili, verjetno zato, ker je zahteval enake pravice za vse − tudi za temnopolte. Če bomo v tej deželici kdaj postavljali novo »tematsko serijo« spomenikov, se bo treba spomniti tudi črnega Martina, ki je gotovo za temnopolte Američane dosegel več kot za Slovenceljne vse naše človekoljubne organizacije, ki gagajo kot Martinove goske, niso pa niti za na krožnik. Ja, državljanske pravice so pri nas še kako v kontekstu odpustkov in gradnje cerkva.
