Tiskane izdaje
Mile nese žlico ričeta v usta. Mama Olga ga gleda, kot da se je prikazala dvojna mavrica na nebu.
»Pa šink pojej,« še ukaže.
Mile je star vsaj petintrideset let in živi z mamo v bloku. V Šiški. Imata rjave ploščice v kopalnici in za dodatni zaslužek gojita marihuano.
Naj o zadnjem filmu režiserja in scenarista Jana Cvitkoviča, ki se je začel predvajati v naših kinematografih, zapišem še nekaj etnografskih opazk. Prva je ta, da mu je po mojem mnenju uspelo posneti slovensko komedijo, ki vsebuje tudi žlahtni pridih jugoslovanskega humorja. Verjetno veste, da govorim o tisti posebni neizrekljivi sladkosti in hkrati zajedljivi bolečini, ki sta objeti kakor Slovenka mama Olga in njen »južni« mož, bivši oficir JNA, ki se vrne po četrt stoletja.
Šiška Deluxe ima nekaj panevropskega šarma in ostrejšega pridiha novejših britanskih filmov iz predmestja. A vendar je izrazito etnografski ornament nekega časa, ki se drži našega spomina, kot se usedlina turške kave zalepi na rob s cvetlicami porisane šalice. Zgodba ni tako osladna, brez skrbi, tudi »bad trip« v spodnjicah sredi z grafiti nasprejanega betonskega podhoda ne manjka. Kakšno drogo pa lahko dobiš za 26 evrov v Ljubljani? Izvemo tudi za maloprodajno ceno trave. Predrago. Učimo se iz slabih zgledov in pijmo raje sok.
Kje sem že ostala? Torej, starejši modeli »beemvejev«, žurke upokojenk v blokovskem stanovanju, prijatelji, ki pijejo kapučino, krpajo svoje odnose in poskušajo preživeti, so univerzalne teme. V Šiški Deluxe so predstavljeni skozi tančico časa, ki ga naše generacije na skrivaj pogrešamo. V spomin (ne)hote prikličejo jugoslovanski vsakdan, ki je imel svoje minuse, ampak ljudje smo imeli izrazito več časa drug za drugega in za sklepanje prijateljstev. Življenje je velikokrat težko, celo peklensko, ampak takšni prijatelji, ki jih predstavi film, so zanesljivi kot oljni madež na juhi. Ostanejo na krožniku srca, tudi če se vsa juha, vse, kar smo ustvarjali, polije. In prav takšno druženje je prikazano v Šiški Deluxe. Če si danes vsi želijo blesteti na socialnih omrežjih, no, v Šiški Deluxe pa tega ni. Če morajo biti vsi najlepši in najboljši, res ni prostora za druženje, kjer je tudi dolgočasje lahko zabavno. Šteje namreč prisotnost in glavni antijunaki tega filma so prisotni tako živo na filmskem platnu, da ti je nekako hudo, da moraš domov.
Kar pa se tiče Saleta in Mileta. Prizori so antologijski. Opisati jih je možno zgolj s specifičnim izrazom: »Svaka čast!«
