Tiskane izdaje
Starši smo raznorazni in med nami so tudi taki, za katere bi bilo bolje, da to ne bi bili. Zaradi katerih bi res bilo treba uvesti licenco, kot denimo vozniško dovoljenje.
In ker smo raznorazni, vsakršen poziv ali pobuda staršev za boljše sobivanje šole in doma zlahka pade v vodo. Kadarkoli starši utemeljeno in konstruktivno povzdignemo glas, denimo ko opozorimo na pretirano vstopanje šole v domače življenje (ker je domačih nalog preveč ali so take, da jih otrok sam ne zmore; ker je preveč predur, in to že v prvi triadi, zaradi katerih družine ne morejo imeti skupnega zajtrka, otroci pa vstajajo sredi noči; ker že skoraj vsak otrok v osnovni šoli potrebuje inštruktorja ali odločbo, namesto da bi mu učitelj prišel nasproti tam, kjer je), našo pobudo razvrednotijo in relativizirajo z besedami, »ampak starši so taki in drugačni. Vi ne veste, kaj vse starši delajo, govorijo, zahtevajo.« Ali pa: »Vi ne veste, kako starši nič ne delajo, govorijo, pričakujejo.«
Res je. Toda tudi učitelji so eni boljši in eni slabši. A ker učitelje vse po vrsti sindikat enako zagovarja, brani in ščiti, v šolah ostajajo tudi tisti, ki tam ne bi smeli biti.
Zadnjič sem v Delovi dokumentaciji iskala kolumne Erice Johnson Debeljak, ki je proti koncu prejšnjega stoletja pisala o slovenski navadi nošenja copat.
Naletela sem na drug avtoričin prispevek – o šolstvu (Pikice in kljukice v slovenskih šolah). In vedno bolj z zanimanjem brala (še posebej se mi je zdelo pomembno, da je avtorica pol življenja preživela v enem svetu, pol pa v drugem, kot sama pravi, in ki je obenem znala ameriško šolstvo postaviti v kontekst in mu torej ni pisala slavospeva).
»Ena od prednosti tega, da nekdo prvo polovico življenja preživi v eni, drugo pa v drugi kulturi, je ta, da po tem, ko se iz ene kulture preseliš v drugo, lažje spoznaš, da zadeve, ki jih nekdo običajno ima za samoumevne – se pravi edino pravilne, niso nujno takšne. To še posebno velja na področju skrbi za otroke in izobraževanja, kjer so starši nagnjeni k domnevi, da morajo njihovi otroci neizogibno izkusiti to, kar so oni izkusili v otroštvu, in za to dobesedno ni drugega načina. Ko sem prvič prispela v Slovenijo, sem uživala v kratki karieri pisanja komičnih esejev o navadah, ki so se Slovencem zdele samoumevne, zame pa so bile daleč od tega − copati, strah pred prepihom, previjanje na široko.
Na žalost je položaj postal občutno manj komičen zdaj, ko se moji otroci prebijajo skozi nekaj, kar imam za nepotrebno krut šolski sistem, veliko mojih pritožb pa naleti na podoben odziv kot moje prejšnje pritožbe o previjanju na široko. Nobene druge poti namreč ni. To se preprosto tako dela. Vendar druge poti obstajajo in menim, da bi morali slovenski vzgojitelji in starši začeti upoštevati nekatere od njih.«
Tako je. Še danes je tako. To se preprosto tako dela. Devet let po zapisu se še vedno preprosto tako pač dela. Organizacijsko ni mogoče urnika sestaviti tako, da v prvi triadi ni predur. Otroci so, tako trdijo učitelji, bolj zbrani ob pol osmih kot ob enih. Najboljša učiteljica mora s šole, ker zanjo ni dela. Tista, ki sedi in vpije, ostaja, ker ima službo za nedoločen čas.
Nič nenavadnega, da sta mi potem v enem tednu dve uspešni, izobraženi in razgledani ženski, ne vedoč druga za drugo, dejali: hvala bogu, da smo z osnovno šolo opravili.
Njuno sporočilo me je potrlo. Ker so moji otroci še na nekdanji razredni stopnji, je v meni dovolj bojevniškega duha, da si želim s pomočjo drugih staršev in učiteljev v šolo vpeljati izboljšave ali pa vsaj doseči temeljno varnost, ki je kje drugje samoumevna. Da ne bo nesporazuma: ne hodim z odvetniki na šolo, ne pišem na inšpekcijo in ne sestankujem tedensko z ravnateljico ali učitelji. Zgolj svetu staršev posredujem, kar izvem.
Kot je napisala Erica Johnson Debeljak: »Že v začetku moram poudariti, da sem v slovenskem šolskem sistemu naletela na veliko učiteljev, ki pri svojem delu otrokom posvečajo mnogo ljubezni in energije, in da v tem članku ne kritiziram njih, ampak sistem v celoti.«
Potem se je osredotočila predvsem na smiselnost ocenjevanja, ki v postsocialistični družbi spodbuja tekmovalnost na račun solidarnosti in celo zavist. Ne na to, kaj učimo otroke, ampak kako jih učimo ter kakšne ljudi s temi metodami naš sistem ustvari. V enem stavku je zadela žebljico na glavico: »Kot se je z grenkobo izrazil sin moje prijateljice (ki je v ključnem razredu pred gimnazijo): 'Ti, učitelj, in ocena 5. Nič drugega ni pomembno.' Še najmanj pa prijatelji.«
Ali pa – na primer danes – družinsko življenje.
Mene sistemsko moti predvsem pomanjkanje komunikacije (poslušanja in slišanja), pomanjkanje sodelovanja in pomanjkanje empatije, torej sposobnosti vživljanja (v to, kakšno je življenje družine, ki ima skupni čas med delavnikom samo od 17.30 do 20.30, ker so prej starši v službi in ker morajo potem otroci v posteljo, da ne bodo šolniki trdili, kako so med preduro zaspani zato, ker predolgo buljijo v tablice; ali pa v to, da ni vsak otrok enako zmožen in sposoben kot njihovi učitelji, ki so bili v šoli praviloma odlični učenci, ali sestavljavci učnih načrtov, ki imajo morda še kakšen doktorski naziv; pa še v to, da ni vsak starš sposoben niti dolžan se s šolo ukvarjati kaj več kot toliko, da otroke nadzira in spodbuja pri njihovih šolskih dejavnostih).
In moti me vehementno mahanje z roko, češ, starši so zelo različni. Zato jih pač ni treba upoštevati.
Seveda so zelo različni, a to ne pomeni, da šola kot najmanjši skupni imenovalec te raznovrstnosti in pestrosti ne more zaradi njih ničesar narediti, da bi bila vsaka posebej in vsaka zase boljša, kot je. V danem okolju. Z danimi starši in učenci.
Morda bi Erica Johnson Debeljak danes, če bi se ji še ljubilo ukvarjati s slovensko šolo, namesto o navadi preobuvanja v copate pisala o tem, da smo starši copate, ki se zato, da nas ne bi označili za tiste, ki pritiskajo na učitelje in grozijo z odvetniki, raje sprijaznimo s tem, da bo šole pač enkrat konec. In da tisto, kar ne ubija, krepi.
