Tiskane izdaje
Otroke znamo svariti pred nevarnostmi, ki prežijo na nas v realnem svetu, slabše nam gre, ko jih hočemo zaščititi v virtualnem svetu. Tako jim znamo povedati, da ne smejo zlesti k prijaznemu stricu v avtu, manj pa, da ne smejo svojih osebnih podatkov (od naslova do telefonske številke) razkriti na spletu.
Kako bi, ko pa tako radi sami objavljamo njihove prikupne obrazke na družabnih omrežjih in se premalo zavedamo, da s tem puščamo sled, ki je neizbrisna in ki jo lahko kadarkoli kdo zlorabi.
Prav tako jih znamo naučiti, da se ne sme krasti v realnem svetu, ne znamo pa jim predati sporočila, da je to nedopustno tudi v virtualnem.
Tako danes odraščajo generacije otrok, ki popolnoma brez razmisleka, ali ni to etično ali moralno sporno oziroma celo nezakonito, z interneta pretakajo glasbo in filme.
Ali ni to, da z interneta nelegalno prenesemo avtorsko vsebino, enako sporno, kot če bi v prodajalni sunili cede?
Stvari so postale tako običajne, da sem sama, ki se mi zdi prav, da knjigo kupim, film pogledam v kinu ali na televiziji in da glasbo poslušam, če jo predvajajo na radiu ali če jo imam na zgoščenkah oziroma v digitalni obliki, ker sem zanjo plačala, čudak. Kdo pa to še počne, lepo vas prosim?
Ampak prav zato se povsod po svetu soočajo tudi s problemom, da nihče ni pripravljen plačevati, denimo, novinarskih vsebin.
Morda boste zdaj porekli: saj si te vsebine ne zaslužijo niti centa iz mojega žepa. Tudi prav. Ampak zakaj jih potem berete? Zakaj komentirate? Zakaj ne uporabljate istega diskurza, kot bi ga, če bi se z menoj ali s katerimkoli novinarjem pogovarjali iz oči v oči?
V resnici je tako, da mnogi berejo novinarske vsebine, če ne zaradi drugega, pa zato, da jih lahko popljuvajo. In pogosto se najde kdo, ki se na novinarje obrne s prošnjo: Ali mi lahko, prosim, posredujete svoj članek? Ne morem ga prebrati, ker je zaklenjen.
Koliko stane izvod časopisa? 1,35 evra. Koliko stane skodelica kave? 1,35 evra (odvisno od lokacije bifeja). Koliko kav na dan spijete? Koliko časopisov bi morali kupiti?
In če je razlog, da medijev nismo pripravljeni plačevati, ta, da so slovenski slabi, zakaj se z isto težavo soočajo tudi v drugih državah? Zakaj je povsod po svetu le malokdo pripravljen namesto kave kupiti časopis? Zakaj je postalo norma, da mora celo knjiga stati toliko kot malo bolj razkošno pripravljena skodelica kave v verigi Starbuck's?
Po drugi strani pa seveda brez pomisleka na roko plačujemo vodovodarje in električarje.
Kaj s tem sporočamo svojim otrokom?
Predvsem to, da – če bodo v prihodnosti hoteli dostojno preživeti – naj se na poklicni poti raje odločijo za obrt. Opustijo naj misel na študij, saj plod intelektualnega dela ni vreden niti skodelice kave.
