Tiskane izdaje
Od vseh mest na svetu imajo milenijci najraje Berlin, verjamejo na spletni platformi Nestpick. Mladi, rojeni na prelomu tisočletja, so kot prvi odraščali sredi vsenavzočih digitalnih in realnih povezav, zato je svet zanje manjši, bolj domač. Z dostopnimi informacijami in vse cenejšimi potovanji so lahko že zgodaj spoznali veliko sveta in mnogim med njimi se ni težko seliti tja, kjer mislijo, da bodo lahko najbolje izrazili same sebe in uresničili svoja hrepenenja. Berlinu na tem seznamu sledijo Montreal, London, Amsterdam, Toronto, Vancouver, Barcelona, New York, Köln, Manchester, Hamburg, Bristol, San Francisco, Austin, Pariz, Miami, München in številna druga mesta.
Milenijci imajo svoj lastni pogled na svet. Dunaj, ki ga tako pogosto razglašajo za mesto z največjo kakovostjo življenja, je zanje na šele šestindvajsetem mestu, Denver, ki se v ZDA prebija na vrh najbolj zaželenih bivališč, je na petdesetem, Benetke, ki si jih želi obiskati vsak spodoben turist stare šole, na 102. mestu.
Milenijci so radi tudi turisti, a ko razmišljajo o tem, kje bi živeli, jih ne zanimajo le spomeniki preteklosti. Sprašujejo, ali si je mogoče privoščiti dobro življenje, ali je mesto odprto in strpno. »In končno, ali se je v njem mogoče dobro zabavati,« navajajo na omenjeni spletni platformi.
Ali bodo tudi današnji mladi poskrbeli za revolucijo načina življenja, kakršno so po drugi svetovni vojni prinesli njihovi starši – ali že dedki in babice? – iz znamenite generacije šestdesetih let minulega stoletja? Se bo proces samouresničevanja nadaljeval, čeprav že do zdaj ni bil enosmeren, ampak je pogosto potekal v cikcak liniji in je včasih celo nazadoval? Svet še nikoli ni bil boljši prostor za prijetne eksperimente, toda ali lahko tak tudi ostane? Za to bi morale poskrbeti starejše generacije, še preden svoje položaje prepustijo mladim.
