Tiskane izdaje
Prenočeval sem torej v srhljivem hotelu v Karačiju, ko me je prestrašila dolga senca na steni. Ko sem jo osvetlil, sem ugotovil, da je ob meni dolg kuščar. Čez rep je imel najmanj štirideset centimetrov. Potisnil sem svečo bliže. Niti za milimeter se ni premaknil. Samo njegove oči so me gledale. Opazovale. Spomnil sem se, da sem nekje prebral, da so v teh krajih ti veliki kuščarji domače živali. Kakor mačke pri nas, ki lovijo miši. Tukaj pa kuščarji lovijo miši. Rahlo pomirjen sem se ulegel nazaj v posteljo.
Kmalu sem spoznal, da ne gre samo za igro senc, temveč za še drugega pa tretjega kuščarja. Vsi so bili kakor prilepljeni na zidovih okoli mene. Ko sem pogledal spet k prvemu, je bil ta že na drugem mestu. Nikoli nisem opazil, kdaj se je kateri premaknil. Njihovo gibanje je moralo biti hitro. Ob misli, da bi kateri plezal čez moje telo, dolgo nisem mogel zaspati. Verjetno sem zaspal enkrat proti jutru.
Z ladjo Velenje sem opravil plovbe med pristanišči Karači (Pakistan), Bombaj, Madras (Indija), Singapur (Singapur), Chi-lung (Tajvan), Miike, Sasebo, Tokio, Jokohama, Kobe (Japonska), Pusan (Južna Koreja), Kao-hsiung (Tajvan), Hongkong (Hongkong), Madras (Indija), Karači (Pakistan), Bombaj, Madras (Indija), Hongkong (Hongkong), Hua-lien (Tajvan), Miike, Tokio, Jokohama, Kobe (Japonska), Pusan (Južna Koreja), Long Beach (ZDA), Valparaiso, Antofogasta, Iquique (Čile), Callao (Peru), Chi-lung (Tajvan), Hikošima in Kobe (Japonska).
Med petnajstdnevno plovbo iz Long Beacha proti Valparaisu, ko smo ob otočju Galapagos prečkali ekvator, sem kot od Splošne plovbe Piran in kapitana pisno priznani morski volk že smel in lahko sodeloval pri uvajanju zelencev v svet pomorščakov. Ko namreč nekdo prvič prepluje ekvator, ga je treba krstiti. In ob krstu izluščimo maminega sinčka, razvajenčka iz zelenca v pravega moškega, v spoštovanja vrednega pomorščaka. In za to mora seveda zelenec resnično potrpeti. Pomorski krst je neke vrste prelevitev osebe moškega spola iz mehkužca v trdega, vzdržljivega, vztrajnega moškega. Na krovu smo imeli štiri zelence.
Polegli smo ga na leseno klop, ga tam držali, da se ni mogel premikati, medtem pa mu je zdravnik zlival v usta zvarek iz vseh mogočih začimb, ki smo jih nabrali v kuhinji. Foto: osebni arhiv.
Oblečeni v gusarje smo jih grobo zvlekli iz kabin, po hodnikih, stopnicah in na palubo. Priključili smo gasilske cevi ter jih z močnim curkom slane vode polivali, da so kar padali in jih je voda nosila po vrhu štive oziroma železnega pokrova ladijskega skladišča. Drugega za drugim smo jih gusarji pošiljali k namišljenemu zdravniku. Vsakega smo polegli na leseno klop, ga tam držali, da se ni mogel premikati, medtem pa mu je zdravnik zlival v usta zvarek iz vseh mogočih začimb, ki smo jih nabrali v kuhinji. To je bilo tako gnusno, da je vsak izmed zelencev vse izbruhal. Zdravnik mu je vlival zvarek tako dolgo, dokler ga zelenec ni zadržal v sebi. Šele nato je smel na naslednjo preizkušnjo. Moral je pokazati, da zna plavati v močnem vodnem curku iz gasilske cevi. Če ni kazal dovolj volje ali se ni z vso močjo zvijal in plaval kravl, je resnično dobil z lesenim mečem čez hrbet ali zadnjo plat.
Vse je potekalo nekako med šalo in krutostjo. Potem smo ga dali v sod z nafto. Tam se je moral tudi z glavo potopiti vanjo. Ko smo ga dali ven, se mu je z glave in telesa cedila nafta. Zato smo ga še malo oprali. Nič nežno. Skratka, tu je prišla na dan vsa domišljija starih morskih volkov, priznanih pomorščakov. Ko so opravili vse te preizkušnje, so smeli stopiti pred mornarja, ki je bil oblečen v Neptuna, ob strani pa mu je stal drug, oblečen v morsko deklico. Zaradi spoštovanja ga niso smeli gledati v obraz. Morali so klečati na kolenih, medtem ko jih je eden od gusarjev rahlo in nežno polival z vodo. Ko so ponižno ponovili vse besede, ki jih je izrekel Neptun, bog morja, so bili slovesno sprejeti v svet pomorščakov in morskih volkov. Na večerni zabavi na krmi so jim bila podeljena Neptunova spričevala s kapitanovim podpisom.
