Tiskane izdaje
Prvo leto parazitovega lajfa sem preživel že kar gnusno ponosen, kako da je zaradi mojega vztrajanja na bolj ali manj enakomerni porazdelitvi starševskih nalog nekako enako navezan kar na oba roditelja in ne zapada v meni pri tujem frocovju tako zoprno navado lepljenja na lastnico dojke prek vse druge družbe. Ker se je zadnje mesece ta trend kljub vsemu skrb vzbujajoče obrnil − tudi zato, priznam, ker imamo svobodni umetniki še vedno precej več prostega časa kot zaposlene zdravnice −, sem sklenil malega mamoljuba za en teden odpeljati na en solo, medmoške vezi krepeč dopust.
Za cilj sem nama izbral iz osebnozgodovinskih razlogov izjemno mi ljub kemp na skrajnem jugu Cresa, kamor sem poprej vsako poletje zaradi pol zgoraj navedenih razlogov zahajal sam. Z minijem sva v taboru kmalu nehote zrasla v majhno senzacijo, saj samci svoje potomstvo pri tako rosnih letih očitno bolj redko peljejo solo kampirat, zanašajoč se na očitno edinstveno moč svojih partnerk, da dete pomirijo v krizi. Ampak sam lahko z veseljem poročam, da se nama je vse izteklo tipi topi in da bova še šla.
Priznati moram sicer, da mi je v prvih dneh štrene nekolikanj zameštralo parazitovo očitno z novim okoljem povzročeno zavračanje domačih spalnih vzorcev. Obdanost s platnom ga je namreč v trenutkih, namenjenim zibanju v sen, tako radostno razburjala, da se je namesto počitku prepuščal debelo uro trajajočemu akrobatskemu skakanju z napihnjenega ležišča ter preskušanju trdnosti meja svoje kletke.
Ilustracije: Izar Lunaček
To me je kmalu spehalo v precejšnjo zagato, saj sta odsotnost popoldanskega dremeža in daljše večerno bedenje pomenila, da sem imel opico brez pavze na grbi tudi po petnajst ur skupaj namesto običajnih štiri plus šest. Posledični izostanek časa za negovanje lastnega ega me je počasi začel pehati v rahlo potrtost, nekolikanj bolj komične zadrege pa je povzročala tudi nujnost prisotnosti malega akrobata v prav vseh življenjskih situacijah.
K sreči sem kmalu spoznal, da se domači urnik v tujerodnih okoliščinah najbolj izplača vreči skoz okno in kaj kmalu je spak veselo drnjohal na zadnjem sedežu avta na poti v Lubenice ali Veli Lošinj,
kjer sva nato v senci kakega borovnatega parkirišča dremež vlekla še debelo uro, preden sva tvegala raziskovalne pohode v bližnje bare in cerkve. Proti večeru, ko je sonce izgubilo moč, sem mu izžel še preostanek energije z drobencljanjem po neskončni plitvini bližnjega zaliva, kjer sem bil v študentskih dneh prebrodil marsikaterega mačka,
zvečer pa mi je na moje osuplo veselje vsaj enkrat izčrpan zaspal kar na ramah.
Ko sem satanu tako uspešno prirezal krila, sem si po njegovem poniku v Mižale vsak večer na mizici pred šotorom lepo priklopil komp in pozno v noč pod zvezdnatim nebom, zasenčenim s krošnjami miomirisnih borovcev, ob flaši rujnega in čikcih (in ne kakih gin tonikih in xanaxih ameriških gospodinj iz petdesetih) gledal risanke za odrasle (Adventure Time in Bojack Horseman FTW) ter ob pravem mudu tudi finiširal kompjutersko remontažo prve cifre stripa za Amere.
Spodaj vam tako prilagam še dve meni ljubši strani − na prvi žirafjedetektivski protagonist pričenja pomenek s svojim bolj fensi sodniškim stricem,
na drugi pa se znajde v nenadejanih škripcih med drezanjem v šefa podvodne mafije.
To pa je iz prve epizode za zdaj res basta − drugo boste morali prebrati ob premieri, ki bo po novem sicer žal šele marca prihodnje leto. Na drugi strani luže predpriprave na izid očitno jemljejo zelo resno, ampak upam, da to pomeni, da bo vsaj promocija izpeljana, kot se spodobi, plačano pa bova z Nejcem tako ali tako dobila za vsako sproti narejeno in sprejeto cifro, ki jih bova dotlej štancala kot po tekočem traku. Če boste pridni, si lahko občasno tudi tule obetate kak preblisk.
In − če se za konec vrnem na izhodišče − ko sva s sinekom po enem tednu pritacala v družinski flet vsa zagorela, bosa, skuštrana in zgoraj brez, tuleča nesmisle in cmokljajoča najino gospo iz Savca, je kak dan ali dva hudič v stiski res klical na pomoč prej moškega kot ženskega prednika. Nato pa se je žal resetiral na tovarniške nastavitve. Mama je pač očitno ena sama. Ali kaj?
To naj bo vse za ta teden, ostanite zdravi in veseli, uživajte v morju in smoli in se beremo spet kaj čez dva tedna.
**
Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
