Tiskane izdaje
Ta konec tedna se je odvilo sklepno dejanje Stripolisfesta, ki je letos prvič trajal več kot en dan (štirikrat več, celo), imel več kot enega organizatorja (trikrat več, opa) in na kup zbobnal več kot enega gosta (dvojno porcijo, čak − tu si lahko privoščim hrvatizem, ker sta bila oba gosta doma južno od Kolpe). Po Burgerjevem odprtju Olafa v sredo smo imeli striparnarji v četrtek dražbo originalov v Pritličju, pri čemer je rekordno ceno dosegel Tomotov Pahor na maturantskem plesu,
v petek smo na istem mestu odprli magnapurgovsko razstavo jubilejno sedemdesetletnega Kostje Gatnika;
Nina Bunjevac je kot avtorica v našo materinščino sveže prevedene svetovne uspešnice požela levji delež zanimanja publike in medijev in prav zato bi se rad v temle zapisu posvetil s strani ženskega planeta nekoliko zasenčenemu Macanu. Popoldnanski intervju z njim sem si z veseljem prigrebel zase.
Macan je glomazen, strašno prijazen in globoko črnogled stric s čudovito pesmističnim smislom za humor, ki že desetletja slovi kot eden najboljših strip scenaristov na Hrvaškem. Sam sem se njegovih talentov ovedel že pri svojih rosnih devetih, ko sem vsak mesec po jugofranšizi revije Tom in Jerry brskal za njegovimi prispevki ter uredništvu pisaril, da gre za tipa z najboljšimi zgodbami v magazinu.
Macan, za katerega sta bila Tom in Jerry prvi profesionalni stripovski džob v karieri (po, kot mi je povedal v pogovoru, reci in piši 850 straneh zrisanega stripa za privatno vajo), je bil baje nad mojo pohvalo ganjen, in ko so mu par let pozneje − jaz sem takrat ravno zaključeval osmi razred − posvetili celotno številko revije, je za edino novo zgodbo v kompilaciji mačje-mišji zasedbi ob bok postavil še lik z mojim imenom. Tnx še enkrat, Darko, mali Izar je takrat ob branju padel na rit.
Ko sem sledeče poletje v hrvaškem Grožnjanu obiskoval tečaj stripa pri legendarnem risarju Igorju Kordeju, je ta na plan privlekel debel sveženj Macanovih scenarijev na voljo tečajnikom, ki niso premogli svoje zgodbe. Kordej je namreč kot velik fen mojstrovega pisanja slednjega povlekel s seboj na inozemske džobe (do razpada Juge sta namreč oba striparja mislila, da bosta lahko s svojo obrtjo preživela v domovini, kar menda v 70. in 80. letih, pred internetom in z dvajsetmiljonskim tržiščem pred nosom sploh ni bila nenavadna ambicija), najprej v Nemčijo pisat zgodbe o duhovih in nato še na Dansko o Tarzanu, dokler si Macan v tandemu s tedaj naobetavnejšim hrvaškim risarjem Edvinom Biukovićem ni sam priboril pravice do scenariranja Dark Horsovega seriala Grendel v Ameriki. Za svoj trud sta bila oba avtorja nagrajena z nominacijo za stripovskega oskarja eisnerja, kar je resno izjemen dosežek.
Ker, kot trdi Macan, ne on ne Edi nista vedela ničesar o gradnji kariere v Ameriki, sta pot nadaljevala s strateško napako presedlanja na strip po Vojni zvezd, ki je takrat veljal za skrajen šund in kljub kvalitetnem avtorstvu ni smel biti niti omenjen v zvezi z nobeno nagrado, po še par strateških kiksih (in Edijevi nepričakovani smrti) pa se je že tako in tako k zamorjenosti nagnjeni Darko umaknil nazaj v Zagreb in tam nato kako dekado garal na bolj lokalnih džobih. To je trajalo vse do lani, ko ga je Kordej (ki je tačas iz Amerike prav tako prebegnil nazaj v Evropo in si začel služiti kruh pod Galci) rahlo naveličan skrajne komerciale s slabimi zgodbami, ki jih je stiskal iz sebe med piščevim molkom, prepričal, naj skupaj pitchata potencialno hit serijo največjemu francoskemu založniku, Delcourtu.
Kordej in drugi gastarbajterji so Macana podučili, da se bo kot novo ime za preboj na nekoliko upehani francoski trg moral poskusiti v enem od dveh trenutno najbolj vročih žanrov, in sicer:
- ukronije (kot utopija, a s časom namesto kraja, to je alternativna zgodovina, ki prikazuje, kako bi bilo danes, če bi nekaj v preteklosti steklo drugače: če bi nacisti dobili vojno; če bi Jezus zbežal pred križanjem; če bi Muslimani dobili sveto vojno; če pare ne bi izpodrinila bencin in elektrika, saj vidite, kam pes taco moli)
- zombijade (tu razlaga sicer ni potrebna, a bi le dodal Kordejev lani z gnusom izpljunjeni stavek, da je ta žanr tak hit, ker Američani radi streljajo na nekaj človeku podobnega, ne da bi jim bilo treba pri tem občutiti krivdo: zombiji so za giltfri kanonfuter še boljši od teroristov, ker so ne le hudobni, ampak tudi že vnaprej mrtvi).
In še v istem hipu se mu je vse skupaj sestavilo v odličen, divje originalen scenarij za, reci in piši, dve muhi na en mah: ZOMOBIJEVSKO UKRONIJO, v kateri se je bralec za nameček prisiljen identificirati z nemrtvimi spakami in o kateri sem se tule pravzaprav spravil pisat, ker mi zadnje mesece tako dogaja, naslov pa ji je enako kot temu zapisu, se pravi
Mi, mrtvi
Izhodišče Macanove umojebno izvirne štorije je torej tole: ko je v 15. stoletju kuga kosila po Evropi, se ni ustavila pri 66,666 procentih, pač pa je leta 1449 ubila zadnjega prebivalca stare celine. In isti hip, ko je poslednji padel, so vsi mrtvi na lepem vstali in mirno nadaljevali »življenje«. Vse je potekalo kot prej, le nihče se ni staral, nihče ni umrl, samo nekam pepelnate polti in praznih oči pa brez pulza in diha so bili vsi po vrsti. Toda trgovanje, obdelava polj, vojskovanje ter celo floder in nosečnost so potekali enako kot prej: no, nasprotnika si pač lahko ubil le z razčesnenjem glave in deca se je rojevala siva in tiha, brez vsakega krika ali solze, a to so nepomebne podrobnosti in skromna žrtev za večno življenje.
Jap, prav ste slišali: Macanovi prebivalci nebeškega kraljesta na zemlji se pričnejo obnašati kot standardni filmski zombiji, čim se med njimi pojavi kdo, ki je še živ, kar ne le da je povsem skladno s standardno zombi folkloro (med seboj se res nikoli ne tepejo), ampak daje tudi krasno dvoličen obraz krščanski morali evropskega poznega srednjega veka. Če smo vsi mrtvi, med seboj kar nekako shajamo, a bog ne daj, da se kje pojavi kaj živega − vzbudilo nam bo strašno slo in ne bo nam dalo miru, dokler živega bodisi ne požremo bodisi spremenimo v migajočega mrliča, kakršni smo sami.
No, živi se na njihovo srečo držijo daleč do Evrope − to je vse do trenutka, ko tam daleč na drugi strani oceana, v kraljestvu Inkov − ti so ob blagodejni odsotnosti kolonizacije zaradi na pragu novega veka zataknjenih Evropejcev zavzeli obe Ameriki, si podredili Azteke in Maje ter prve spremenili v najemniško vojsko, druge pa v zabavljaške cigane, zdaj pa so ravno sredi genocida nad ponosnimi prerijskimi Lakotami, ki so kovali zaroto proti cesarstvu − dokler, skratka, prastari vladar tega imperija ne izve za obstoj živih mrličev čez veliko lužo. Zaskomina ga po večnem vztrajanju na prestolu in tako svojega najstarejšega sina pošlje iskat izvir večnega življenja v novem svetu.
Tega sem prebavil sinoči in v osnovno zgodbo pohoda inkovske ekspedicije skozi zombijevsko Evropo pod vodstvom irskega farja, ki svojo lakoto do živih premaguje s pomočjo neprestane molitve in je tako pokol Inkov nad irskimi vaščani edini preživel, je vključenih par res lepih draguljev, ki vam jih tu navržem le v skomine (teh vam ni treba premagovati z molitvijo, le pustite se zapeljati), kot so:
- srečanje Indijancev z londonskim zombi filozofom, ki je bil večno življenje izkoristil za lociranje bivališča duše, si v to svrho eksperimentalno enega za drugim odsekal vse ude in naposled kot govoreča glava v kozarcu prav to razglasil za sedež življenja. Guru ob prihodu Inkov svojo modrost deli mali vojski golorite zombijevske dece, ki je kot mrtvorojena povsem prosta apetita do živih, a to deluje le še bolj grozljivo;
- in zombijevskega kiparja, najbrž mrtvo preživelega Michelangela, ki (ker mu ni več treba slikati zombijevsko eteričnih teles svetnikov kot aluzij na večno življenje po estetskem trendu še dihajoče zgodnje renesanse) že 300 let klesa hvalnico življenju: serijo groteskno, morbidno pornografskih kipov, ki so pač videti tako, kot bi si že več stoletij mrtvi umetnik predstavljal odsotno, idealizirano življenje: sen nadarjenega zombija o živem telesu.
Skrajno kripi, a noro lepe reči, skratka, priporočam, da jih bolj ne bi mogel.
Žalostna novica je, da kljub samim zvezdnatim kritikam serija ni dosegla v kriznih časih zoprno visokega standarda minimalne prodaje, da bi si prislužila še drugo sezono, a vsaj prve štiri dele in s tem zaključeno zgodbo menda dobimo: trojka je menda v Franciji izšla pravkar, veliki finale sage pa pride čez par mesecev.
Čestitke Kordeju in njegovi punci, ki sta vse to zrisala in pobarvala na porodniški, v prvem letu življenja njunega skupnega prvorojenca, kar je glede na temo sage prav špasno ironično. Njune originale boste, mimogrede, že čez dva meseca, sredi veselega decembra, imeli priložnost občudovati na stenah naše strip galerije v Pritličju.
Macan mi je sicer v nadaljevanju intervjuja zaupal, da ga zaradi čudnega naključja, po katerem naklade začnejo drastično usihati v vsaki deželi, na trg katere se spravi prebiti, preganja panična misel, da je prav on vzrok svetovne krize stripovja, a upam, da bo te temne misli raje vpregel v še kak bizaren scenarij, namesto da bi spet dvignil roke nad delom v tujini: vsaj jaz se po skoraj tridesetih letih še nisem naveličal branja njegovih zgodb.
To naj bo za danes vse: ostanite mi živi, ne bojte se smrti in ne želite si večnosti. Raje, kot je v naši zgodbi storil inkovski princ, ob njej začnite bolj ceniti to, kar kipi tu in zdaj okrog vas.
V našem primeru v to izobilje med drugim spadajo tudi kupi noro dobrih stripov, ki jih večinoma lahko najdete zbrane na policah naše striparne v Pritličju.
Ha! Ta epepe: on pa nikdar ne crkne, kaj?
***
Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
