Tiskane izdaje
Ko sem Maroko obiskal nazadnje, reci in piši pred dvajsetimi leti, je moje in takratnega dekliča prečkanje slavnega prelaza Tička, ki te iz doline Marakeša popelje v kamnito puščavo na drugi strani visokega Atlasa, zaznamovalo bruhanje prav vseh lokalnih potnikov v razmajanem avtobusku.
Pozneje smo izvedeli, da je vsled nevzdržnega smetenja vlada pred časom prepovedala rabo plastike vobče in tako so ti zdaj v vsaki trgovini nakup spravili v prav šokantno eko-zavedno, urno razgradljivo mešanico papirja in bombaža.
Slabe in dobre spremembe gredo pač z roko v roki. Po drugi strani je slavni marakeški trg Džemaa al Fna, ki edini v deželi še vztraja v srednjeveški tradiciji dnevnega entertainmenta publike s pripovedovalci, glasbeniki ter trenirano zverjadjo, dandanes precej bolj kot z domorodci poseljen s turisti.
Slednjim sodelovanje pri mučenju živali vodniki sicer odsvetujejo, a zaradi masovne reje in klanja živine na zahodu se mi je to zdelo malo hinavsko. Takoj zamenjam par sto glav živine, prepeljane v koncentracijsko taborišče in prepolovljene z motorko, za čohanje ene ukročene opice.
Maroško veselje do maltretiranja otrok, celo s strani tipov, je v bistvu blazno osvežilno po dolgoletni izpostavljenosti naši zahodni kulturi pedofilske paranoje.
Ista lastnost lokalcev nama je omogočila, da sva opravila tudi par pohodov po čudoviti soteski Dades, kot izrezani iz kakega Mustrovega divjezahodnega stripa, ki mi je ob prvem obisku zaradi pomanjkanja najetih koles ostala nedostopna.
A kljub vsemu ne gre mimo dejstva, da je pot z detecem drugačna. In da se ti kljub vsej čudovitosti soteske, o kateri sanjariš že, odkar se ti je pred toliko leti izmuznila, na isti lokaciji v spomin vtisnejo povsem druge prigode.
Z eno od teh zaključujem današnji zapis in se poslavljam do prihodnjič, ko pokrijemo še obisk puščave in labirintne medine srednjeveškega Fesa.
Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
