Tiskane izdaje
Iz koziško strašenih kazb smo krenili v še en kos dežele, ki mi je zaradi pomanjkanja prevoza ob prvem obisku ostal nedostopen: slovito Merzugo, prav na robu arhetipsko pustinjske Sahare.
Naj še tako drži, da je puščava pač povsod, kjer je malo vode in rasejo kaktusi, čez sipine in kamele ga v kolektivni domišljiji ni. Te so impresionirale celo potomca, pa čeprav na ne najbolj prijeten način.
In prespati med mivkastimi grički, do koder seže oko, je pač po defoltu divje, pa čeprav ti mala znamenja vsevdilj izdajajo, da je za vsakim izmed njih bržčas skrit še en kemp s turisti.
Dodobra prepeskani smo šinili severno, v geografsko in kulturno središče dežele, v mesto Fes, čigar medina še vedno utripa v ritmu srednjeveških obrtnih cehov, teritorialno razdeljenih po labirintnih ulicah. Hecno, kako je turistična atraktivnost Maroka v celoti odvisna od tega, kako temeljito mu uspe ostajati v veku, ki ga imajo taisti turisti za mračnega, kene?
Potem pa je bil že čas, da se spustimo nazaj do Marakeša, kakopak s postanki vdilj pritlikavca v avtu. Tako smo eno noč preživeli v bizarni ostalini neke minule glorije: orjaškem hotelu sredi ničesar, sodeč po številu in velikosti sob nekoč namenjem masovnemu luksuzu, danes pa žalostno razčinkljajočem se na zaprašene koščke.
Zdolgočaseno osebje nam je kot edinim strankam v nekakšnem transu za zajtrk priskrbelo palačinke kar z bližnje pumpe, medtem ko je v motnih globinah bazena mirno počival plastičen stol, očitno odpihnjen tja že pred davnimi časi.
Ime območja, kjer je kraljevalo to vrlo gostišče, naju je s punco, mimogrede, ves večer spravljalo v povsem otročji smeh, čeprav razen angleško obsijanim Slovencem ni mogel ničesar pomeniti. Po mojem bi še nekako zdržala resnih fac, če ne bi kar naprej dobivala komično zvenečih mejlov od bookinga.
Mogoče je imela zraven kaj opraviti tudi nekam seksualno zadrta klima, ki jo običajno izžarevajo versko navdušene dežele. Še piškoti so nama bili sumljivi, čeprav je res, da je bil to mogoče znak, da potlačene reči nekje pač morajo udariti ven.
Kakor koli že, Maroko je bil fleten. Pokrajina je prekrasna, hrana slastna, ljudje so, ko se enkrat prebiješ iz največjih turističnih središč, karseda ljubeznivi, ostanki minulih dob v Fesu in Marakešu pa ti lajf postavijo v perspektivo. In še vedno se da špasno potovati, čeprav si fasal parazita.
Ampak treba je povedati, da je na koncu koncev vse to vandranje tako in tako pretežno namenjeno staršem. Če smo namreč že pri temi enotirnih umov: triletne fantiče na tujem začasno ganejo le najočitnejše atrakcije dreka in smrti, sicer pa jih v še tako pisanih okoljih zanima samo ena in edina reč.
Do prihodnjič,
vaš
Izar
***
Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
