Müsli in rüsbe: Stripi, krepi in procenti

Z Jankom sva se pravkar vrnila z drugega največjega francoskega stripovskega festivala, skromne afere v obzidanem mestecu na bretonski obali, kjer prebivalci po vsem videzu ne uživajo druge hrane kot palačink. Kadar nisva v spremstvu slednjih vase zlivala jabolčnega mošta, sva posedala po debatah z avtorji, risanih koncertih in filmskih projekcijah ter prečesavala vse od razstav pa do kipečih stojnic stripovskega sejma.

Domov sva prišla s kakimi desetimi kilami knjig v ruzakih, kakimi petimi kilami sira okrog bauha in predvsem polna navdiha. Francozelni res vejo, kako se stripu streže: kot zabavni, raziskujoči, strastno osebni, sodelujoči in komunikativni umetnosti, kakršno lahko ceni in na veliko kupuje celotno prebivalstvo dežele.

(del mojega nakupa, hou-la-la!)

En sam dogodek sejma je rahlo kalil radosti. Šla sva poslušat nastop dveh gostov z onstran luže, blazno resno slavnih Seana Murphyja in Leeja Bermeja, in po vseh veselo ustvarjalnih lokalcih je bilo kar nekam tesno poslušat dva Amera, ki sta znala vse videti zgolj skozi optiko cifer in procentov.

Zares žalostna pa je reč postala, ko so ju lokalci pobarali po delovnem procesu, češ, koliko si časa vzameta za kake igrive skice onkraj džoba, pa sta le zmajala z glavami:

Nakar sta žalostno zavzdihnila v foušiji nad francosko svobodo, ki sta jo čisto narobe dojela kakor solo avtorstvo:

A zdi se, da sta fanta fejst zgrešila. Francozi res občasno srfajo kar sami, a še tam so v stalni komunikaciji z urednikom. Ta najbolj luštni del francoske ustvarjalnosti pa je prav v tem, kako so se sposobni hecati ekipno.

Ena bolj špasnih točk na letošnjem salonu je bil vsakdanji nastop ekipe Mastodont, skupine risarjev pri prastari otroški reviji Spirou, ki pod vodstvom Lewisa Trondheima (sicer šefa še dveh ekipnih stripov, izjemne serije Donjon in čisto nove igrarije Infinity 8, o kateri nam je govoril Boulet ob nedavnem obisku Ljubljane) sproščajo sicer zatrte ideje v skupinskem stripu, ki nato izhaja v podlistku iste publikacije.

Fantje se v vsakem stripku zafrkavajo drug iz drugega, najrednejša tarča posmeha pa je prav glavni urednik Spirouja Frederic Niffle,

ki sem ga imel na enem od sestankov tudi sam čast spoznati. Ni se izneveril ugledu.

In tu je kleč francosko-jenkijske dileme. Če eni delajo v za vse odprti, deprasti pustinji, kjer se od rabote za tekočim trakom lahko zatečeš le k strmenju v lastni popek, pa so si drugi naredili tako fletno družaben peskovnik, da vanj zlepa ne spuste nikogar od tam zunaj.

Škoda. Pa tako luštno bi se lahko igrali skupaj. Bomo videli, mogoče pa nekoč le še zaplešemo tête-à-tête.

Ostanite zdravi in do prihodnjič,

Izar

***

Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.

Po arhivu njegovih blogov lahko brskate TUKAJ.