Tiskane izdaje
Zaradi nje Nemčija tudi 113 dni po volitvah v bundestag še nima nove vlade, potem ko sta dosedanji koalicijski partnerici SPD in CDU/CSU na septembrskih volitvah v primerjavi z letom 2013 izgubili skoraj štirinajst odstotkov glasov. Bavarski premier Horst Seehofer zaradi izgub svoje CSU že napoveduje odhod s tega položaja, krščanska demokratka Angela Merkel in socialdemokrat Martin Schulz pa se še držita v upanju, da jima bo uspelo sestaviti vlado, a vsaj zadnjega močno spodkopava pomladek stranke ter več deželnih organizacij. Kevin Kühnert iz organizacije mladih socialdemokratov Jusos se po vsej državi zavzema za manjšinsko vlado Angele Merkel.
Pri tem pa Nemčija potrebuje sveže moči, saj se tako kot številne druge razvite države hitro stara tudi sama. Nekatere ocene izpred leta dni kažejo, da bi z okrog tristo tisoč priseljenci na leto do leta 2060 ohranili stabilno število prebivalstva, alarm zaradi pomanjkanja kvalificirane delovne sile pa je vključilo tudi gospodarstvo. Zato ne preseneča, da celo bavarska CSU, ki je pred vzponom AfD veljala za najbolj desno stranko nemškega parlamenta, soglaša z dvesto tisoč priseljenci na leto.
A to ne spremeni dejstva, da država številnih sedanjih prišlekov ne potrebuje ali pa ti celo ustvarjajo velike nove probleme. Zelo obremenjujejo sistem socialnega varstva, saj sestavljajo kar tretjino vseh prejemnikov socialne pomoči, po nekaj grozljivih posilstvih in umorih zdaj kar tretjini tistih, ki se predstavljajo za mladoletne, pripisujejo odraslost. Mnogi od mladih moških, ki so prevladovali v zadnjem begunskem navalu, tudi sicer kažejo veliko kriminalno energijo, anahronistično razumevanje odnosov med žensko in moškim ter povrhu še antisemitizem. Nemčija, ki se globoko kesa poboja milijonov Judov, je šokirana.
Vse ni le črno. 140.000 beguncem iz Afganistana, Eritreje, Iraka, Irana, Nigerije, Pakistana, Somalije in Sirije se je že posrečilo najti delo s socialnim zavarovanjem, polovica od njih kot kvalificirana delovna sila, so konec decembra poročali pri kölnskem inštitutu IW. V drugem poročilu pokopavajo tudi sanje nacionalistov, naj Nemčija ostane le »nemška«. V zadnjem desetletju se je v osrednjo evropsko državo priselilo 4,28 milijona več ljudi, kot pa se jih je odselilo, več kot milijon pa jih je tudi sprejelo nemško državljanstvo. Več kot 23 odstotkov teh − in celo 29 odstotkov po letu 2012 − prihaja iz drugih držav Evropske unije.
Okrog petina teh je Turkov, ki so že dolgo živeli v Nemčiji, a doslej niso želeli nemškega državljanstva ali pa ga niso mogli dobiti. V primerjavi z »gostujočimi delavci« iz drugih držav, med njimi tudi iz nekdanje Jugoslavije, je bila tudi njihova integracija veliko bolj težavna in je še vedno. Pred stuttgartskim sodiščem pravkar poteka proces proti turškim staršem, ki sta svojo »preveč zahodnjaško« hčerko na silo poročila v stari domovini.
In konec koncev so bili prav v Nemčiji živeči Turki jeziček na tehtnici za zadnjo izvolitev spornega turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana. Tista Nemčija, ki si še vedno noče zatiskati oči pred trpljenjem drugih ali pa se zaveda, da prišleke potrebujejo, bo morala zato vztrajati pri integraciji prišlekov in njihovem sprejemanju zahodnjaških vrednot, zahtevajo poznavalci − če noče še večjih političnih in družbenih težav.
