Tiskane izdaje
Obstaja zanimiva skupina ljudi, katerih nenavadnosti se človek zave šele v kakšnem obmorskem kraju, ko se mu prikazujejo v bolj skoncentriranih količinah. Če bi njihovo delovanje ocenjevali po tem, kdaj se zbujajo, bi lahko priznali, da niso ravno lenobe. A pri tem ni nepomembno, da nasploh radi veliko spijo, pogosto si izborijo popoldansko siesto in tudi ponoči načeloma radi drnjohajo.
Sicer so pri opravljanju najenostavnejših opravil zelo nemarni in potrebujejo pomoč drugih. Pravzaprav vseskozi terjajo pozornost in, zanimivo, imajo skoraj vselej ob sebi nekoga, ki kaže simpatijo ali zanimanje zanje. Paradoksalno pa to cenijo le občasno, saj tudi v trenutkih komaj vzpostavljene naklonjenosti s svojimi najbližjimi že begajo za novimi atrakcijami. Mnogi jim pripisujejo precejšnje kreativne sposobnosti, drugi so prepričani, da jim pri razvijanju raznih talentov manjka prav vztrajnost.
Prepoznamo jih lahko tudi po tem, da jih navdušijo zelo različni objekti v naravi in družbi, ki jih navaden smrtnik niti ne opazi. Včasih se celo zdi, da so animisti, saj v predmetih okoli sebe prepoznavajo živa bitja ter se lahko - kadar imajo občutek, da se jim, denimo, miza ni dovolj hitro umaknila s poti - z njimi tudi resno skregajo. Seveda pa jih takšna neljuba srečanja in nezgode ne odvrnejo od nadaljnjega raziskovanja.
Po osnovni usmeritvi so torej naravoslovci, saj radi eksperimentirajo z osnovnimi snovmi v naravi. A hkrati razvijajo tudi čisto filozofske uvide o svetu, postavljati znajo tudi zelo zoprna, a zanimiva vprašanja, ki zadevajo tako naravne zakone kot tudi zakone družbenega življenja. Na žalost pa se tako v razvijanje umetniških talentov kot v bolj poglobljene analize sveta le neradi poglobijo.
Morda problem tiči v tem, da ti ljudje s svojo držo pogosto takoj dobijo, kar zaželijo. Kadar se jim ne ustreže (dovolj hitro), zelo jasno izrazijo svoj protest in na svojo stran jih lahko pridobimo le z dovolj mikavno podkupnino.
Kadar se gibljejo med navadnimi ljudmi, ne izstopajo preveč, ko pa se najdejo med svojimi vrstniki, šele dojamemo, da tvorijo čisto poseben razred prebivalstva. Družba tovrstnih posameznikov je namreč zelo glasna, predlogi za skupne akcije, ki jih nesistematično in nekritično kričijo drug preko drugega, pa se zdijo pogostokrat neuravnovešeni ali celo na meji zdrave pameti.
Malo podrobnejše opazovanje kaže, da jih druži veliko zanimanje za vodo in vse tekoče reči, tako da - kadar se znajdejo na dopustu - veliko aktivnosti in raziskovanj opravljajo kar v morju. Tudi sicer pri izzivalnih nalogah, ki si jih zadajo sami, izkazujejo veliko mero poguma, čeprav se marsikaterega projekta lotijo nepremišljeno. Prav tako povprečen pripadnik te skupine ne zna preveč dostojanstveno sprejeti poraza. Še več, terenske raziskave kažejo, da pogosto, torej v 99 odstotkih, v takšnih okoliščinah celo jokajo.
Zanje je značilna skrajno egoistična drža (kar se kaže predvsem v popolni indiferenci do tega, kaj si o njihovem početju mislijo drugi), zato se med njimi zlahka vname prepir - navadno ga sproži vprašanje, čigava je katera lastnina. Takšen osebek namreč zlahka prehaja iz vloge kapitalista, ki svoje premoženje pod nobenim pogojem noče deliti z drugimi, v vlogo radikalnega levičarja, ki je prepričan, da je vse, kar ga obkroža, skupna lastnina.
Omenjena skupina se zavzema tudi za posebno dieto, in sicer želijo v vsak obrok vključiti veliko ogljikovih hidratov in sladkorja, medtem ko obstoj zelenjave in sadja pogosto dojemajo kot osebno žalitev. Seveda jim opozorila stroke, češ da je med njimi v zadnjih letih porasla debelost, niti najmanj ne pridejo do živega. Vsake sugestije v zvezi z lepotami jajčevcev, bučk, korenčkov in paradižnikov pri njih naletijo na gluha ušesa. Prepričani so namreč, da sami najbolje presojajo, kaj je haute cuisine.
Kako si je tem nenavadnim, neolikanim, zahtevnim, glasnim in občasno zlobnim človečnjakom uspelo izboriti tako pomembno mesto v družbi ter obdržati naklonjenost svojih bližnjih, ob tem pa tudi razumevanje okolice, ostaja precej zastrto. Večina ostalega prebivalstva bi bila zaradi sorodnega vedenja izključena iz družin in družb, morda celo zaprta v psihiatrično bolnišnico, v določenih primerih bi šla tudi za zapahe.
Verjetno razlog za njihovo priljubljenost tiči v tem, da so manjše rasti, ljudem pa je dokazano všeč vse, kar je pomanjšano. Druga teorija, ki se deloma naslanja na princip majhnosti, dokazuje, da njihova nebogljenost in šibkost zbuja sočutje. Spet tretja skupina znanstvenikov pozornost in ljubezen za te pripadnike družbe pripisuje izključno biologiji, torej preživetju vrste homo sapiens. Interpretacije o njihovem obstoju in njihovem pomenu so različne, nepreklicno jih druži le poimenovanje te skupine ljudi. Rečejo jim otroci.
