Tiskane izdaje
»Kdaj netflix pride v Slovenijo?« me pogosto sprašujejo. Kratek odgovor − najbrž ne prav kmalu. Čeprav si te storitve želim po uradni poti, vsakomur naravnost povem, da ni prav blizu temu, kar pričakuje. Niti kakšna druga.
Na ameriški netflix se je v resnici mogoče naročiti tudi iz Slovenije, samo na spletno stran je treba priti čez ustrezen posredniški strežnik, recimo z vtičnikom hola za brskalnik chrome. Podobna je tudi pot za Amazonovo filmsko storitev prime. In celo v Sloveniji že obstaja nekaj naročniških storitev pretočnega videa. Pro plusov voyo, hrvaški pickbox in HBO-jev hbo go. Vsem pa je skupna ena lastnost − ponujajo najnovejše nadaljevanke in nanizanke, niti približno pa novih filmov. Vse, kar lahko gledalec pričakuje, je po en »novejši« (leto ali dve star) naslov na mesec, večina filmov pa je starih pet let in več.
Kdor pričakuje, da se bo zaradi netflixa rešil odvisnosti od kina, plačljive ali močno z oglasi podprte komercialne televizije in torrentov, bo razočaran. Filmska industrija preprosto ne dovoli, da bi sveži blockbusterji zašli v te storitve. Predstavnik ene od njih je na moje vrtanje, kakšna bi morala biti naročnina, da bi lahko gledali tudi novejše naslove, vztrajno odgovarjal, da novi filmi ne spadajo v naročniški model. Zanje se mora vsaka storitev posebej zaračunati. Ali za nakup ali za »najem«. Tako kot počne Apple v trgovini itunes. In ta odgovor kaže miselnost filmske industrije.
V Hollywoodu je še vedno vse naravnano na »okna«. Vsak film ima približno štiri mesece trajajoče kinematografsko okno. V tem obdobju ga ni mogoče videti nikjer drugje. Potem pride na devedeje, storitve, kot je itunes, kjer ga je možno kupiti ali najeti, po enem letu na plačljive filmske kanale (hbo), po dveh letih na brezplačne komercialne programe in po treh do petih letih v naročniške storitve. Tudi če bi kdo ugotovil, da je možno prodajati storitev za 20 ali 30 evrov mesečne naročnine, je ne bi mogel napolniti z atraktivnimi filmi. Ker jih od šesterice največjih studiev preprosto ne bi dobil.
Kot kaže, so filmi še vedno ena od tistih vsebin, ki jo je možno prodajati samostojno. Televizijske serije so lahko le ena od dobrin v naročniškem kompletu. Glasbeni albumi so samostojno vse manj zanimivi, zato morajo storitve pretočne glasbe (deezer, rdio, spotify) ponujati celoten svetovni nabor in okna so bistveno krajša − zamik najnovejših albumov je lahko največ nekaj tednov. Drugače se na to ne bi nihče naročil.
Filmska industrija pa trmasto noče ponuditi dnevnosobne alternative kinu in pomagati ubiti torrentov. Ne razume, da obstajajo gledalci, ki bi plačali primerno ceno, da bi si lahko tudi doma, na imenitnem velikem televizorju, obkroženem s prostorskim zvočniškim sistemom, ogledali najnovejšo uspešnico. Zato, ker ne živijo pet minut stran od kina, ker v sosednji sobi spi otrok, za katerega bi bilo treba urediti varstvo, ker po napornem dnevu za nov odhod od doma ni več energije ali ker so pač radi v trenirki ali pižami na svojem udobnem kavču. Ko bo ta kratkovidnost resneje načela prihodke v kinih, se bo mogoče kaj spremenilo. Do takrat pa je upanje na to, da bodo netflix in sorodne storitve prinesle revolucijo, brez najmanjše podlage.
