Tiskane izdaje
Le dan pred izbruhom razvpite afere Vebergate je naša vlada na Brdu pri Kranju pokazala zgledno akcijsko enotnost na terenu, ki ji ni primera. Premier Miro Cerar je tam skupaj z ministrskim zborom v okviru vseslovenske akcije »Človek posadi, čebela opraši« na lep, sončen, skoraj že pomladni dan, posadil sadike lip, nato pa začel vladno sejanje.
Ni kaj, plemeniti ideji, da vsak Slovenec/Slovenka posadi eno medovito rastlino in na ta način prispeva k skrbi za okolje in kranjske čebele, seveda absolutno ni mogoče oporekati. Prav nasprotno, če sem ob tem blogovskem zapisu lahko malce oseben, imam o samem čebelarjenju in kranjski čebelici najboljše mnenje kot nekdo, ki prihaja čebelarske družine iz okolice Kranja. Čeprav je to zdaj že preteklost, imam privilegij, da iz prve roke vem, koliko dela je s čebelami, kako lepa je pomladanska čebelja paša kje na Primorskem, kako se postavlja protimedvedja zaščita panjev v kočevskih gozdovih, kako omamno diši sveže natočen kostanjev med...
A vse to je zdaj kajpak drugorazredna tema. Ključno je, da so se zdaj vladni možje za potrebe fototermina in televizijskih kamer - nepraktično okravatani, v uradniških gvantih in salonskih čevljih - podali v sajenje čebelam prijaznih lipovih dreves, da bi pokazali, kako so enotni, ko jim je za nekaj mar. Nerodno je, da so s to enotnostjo hkrati, sicer nehote, a zelo implicitno, še enkrat pokazali, da jim je mnoge druge stvari, pomembne za Slovenijo, manj mar - ali pa se o njih sploh ne morejo zmeniti, ker so njihovi interesi tako različni. In afera Vebergate, ki simbolizira konflikt interesov pri vprašanjih privatizacije, je tu le vrh ledene gore.
Tale vlada, ki nam zdaj vlada že pol leta, pravzaprav postaja sinonim za konceptualno praznino in zmedo pri postavljanju strateških ekonomskih ciljev Slovenije. Kakšna država želimo postati, katere sektorje ekonomije bomo prioritetno razvijali, kako bomo financirali svoj gospodarski razvoj, čemu bomo dali prednost pri omejenih, a ponekod vrhunskih resursih, kakšne vrste naložb bomo še posebej spodbujali - vse to so vprašanja, ki še čakajo na odgovore.
A vprašanj je še več. Recimo, ali hočemo biti najboljši v turizmu, za katerega nam je nekdo od zgoraj razdelil ene najboljših kart v Evropi. Bomo turizem razvijali sami, ga bomo bolj odprli za naložbe - in če, kakšne? Ali pa, recimo, želimo biti evropski logistični prvak na križišču dveh evropskih koridorjev in s pristaniščem, ki nam ga mnogi zavidajo? Slovenija ima res izjemno lego s svojo odprtostjo na morje in v bližnji soseščini bogatih Bavarske, Avstrije, in drugih držav srednje Evrope. Pri taki geostrateški legi bi morali le postaviti blagajne na vsako stran meje, pa bi denar sam pritekal, mi je nekoč razlagal pokojni Niko Kavčič, mož ki je pred dobrimi 45 leti postavil na noge Ljubljansko banko in skupaj s tedanjim predsednikom slovenske vlade Stanetom Kavčičem gradil vizijo gospodarsko uspešne in napredne Slovenije, temelječe na vrhunskih storitvah in razviti industriji.
Takih strategov, ki bi uspešno združili razvojni potencial dvomilijonskega naroda, žal Slovenija nima (več). In tako smo spet pri aktualnih vladah. Če zdajšnja podpira kranjsko čebel'co in čebelarjenje je to seveda lepo in prav. Precej manj spodbudno pa je, če se lahko poenoti le pri skrbi za čebele kot najnižjem skupnem imenovalcu pri vladni postavitvi strateških prioritet za gospodarsko prihodnost in blaginjo Slovenije. Nedavna, famozna deseturna seja vlade, kjer se niso mogli politično uskladiti o nadzornikih Slovenskega državnega holdinga, pač najbolje simbolizira to politično in opravilno impotenco aktualne vlade in koalicije.
