Tiskane izdaje
Ko smo se na začetku leta 2013 z družino iz Singapurja vrnili v Slovenijo, sem se po začetnem obdobju urejanja papirologije in stanovanja odločil preveriti, kakšno je stanje v množičnih medijih v Sloveniji. V Singapurju se ljudje ne obremenjujejo kaj preveč z mediji, na splošno poznam zelo malo ljudi, ki gledajo poročila. V državi, kjer je na oblasti ena in ista stranka že več kot 50 let, sistem pa je izjemno učinkovit, kaj drugega niti ni pričakovati.
Po nekaj tednih bivanja pri nas sem se odločil pogledati poročila na komercialni televiziji. Čisto tako, iz radovednosti. Kakšna napaka. Vse od 19. ure do 19.28 so se druga za drugo vrstile same negativne informacije. Kot po tekočem traku: škandali, korupcija, stečaji, gospodarski kriminal, bombe, vojaški spopadi, politične krize, tajfuni in bolezni. Potem pa je le prišla informacija drugačnega kova. Prikazali so sladico, ki je postala hit v pariških restavracijah. Po končanih poročilih sem na hitro preveril še najbolj brane slovenske spletne strani in stanje ni bilo kaj pride drugačno. Zmes informacij je bila precej depresivna, in če k temu dodamo še dejstvo, da je bilo gospodarsko stanje v tistem obdobju slabo, je vse skupaj mejilo že na močan pesimizem.
Naslednji dan sem po zajtrku z meni drago osebo spil kavo in človek je vzel v roke daljinski upravljalnik ter pritisnil gumb za teletext z besedami: »Pa poglejmo, kaj so danes pokradli.« Vsi trije dogodki v manj kot enem dnevu (poročila, spletne strani in komentar ob branju teletexta) so mi ustvarili prispodobo velikanskega pralnega stroja, v katerega nas vržejo zgodaj zjutraj, po celodnevnem pranju pa se odprejo vrata in nas popolnoma zmedene spustijo ven.
Zakaj v medijih prevladujejo informacije z negativno konotacijo? Odgovor ni preprost, vendar nam nekaj dejstev lahko pomaga to razumeti. Med študijem komunikologije v devetdesetih letih so nam povedali, da je 90 odstotkov medijskega prostora v ZDA leta 1983 nadzorovalo 50 podjetij. To so bili časi, ko še ni bilo interneta in pametnih telefonov. Leta 2011 je isti delež medijskega prostora nadzorovalo samo še šest podjetij, s to razliko, da je zdaj medijski svet zaradi interneta mnogo bolj vpliven. Dogaja se proces močne monopolizacije, kar ne velja samo za ZDA, ampak za večji del sveta. Pričakovati je, da se bo trend nadaljeval, kar pomeni, da bo vedno manj igralcev na polju, ki bodo, skupaj z agencijskimi viri informacij, kot so Reuters ali Associated Press, določali, kaj bo šlo v javnost in kaj ne. Kdor ne verjame, naj preveri spletne strani iz različnih držav, in kaj hitro bo ugotovil, kako podobne so si informacije. Ampak zakaj ravno negativne?
Delno tudi zaradi tega, ker se naši možgani mnogo močneje odzivajo na novice, ki nas »ogrožajo« ali se nam zdijo nevarne. Ko so delali študije o reakciji korteksa, sprednjega dela možganov, na negativne, nevtralne in pozitivne slike, so ljudje najmočneje reagirali ravno ob gledanju negativnih podob. Človeštvo se je skozi zgodovino moralo boriti na vse možne načine, da bi preživelo neugodne vremenske razmere, podnebne spremembe, napade in pomanjkanje hrane. Ravno takšne izkušnje so izostrile naš nagon za preživetje in mediji to dobro vedo, zato prevladujejo informacije z močnimi asociacijami na kri in strah. Če se malo bolj osredočite na vsebino, boste ugotovili, da iz nam eksotičnih držav bolj ali manj izvemo samo stvari, ki so brutalne ali unikatne v negativnem smislu, kar v javnosti dolgoročno oblikuje prevladujoče negativno mnenje o teh deželah.
Ko je znameniti ameriški psiholog Abraham Maslow leta 1943, ko je v Evropi divjala krvava vojna, raziskoval, kaj so človekove prioritete, je ugotovil, da je veliki večini ljudi najpomembnejša varnost, kateri tesno sledi čustveni občutek pripadnosti. Tudi to je med drugim eden od razlogov, zakaj v množičnih medijih prevladujejo novice, ob katerih človek dobi vnetje popka. Večina ljudi, ki redno spremljajo poročila in berejo informacije z negativnim kontekstom, lahko zapade v psihološko stanje zagrenjenosti, agresivnosti in v končni fazi tudi apatije. Nekomu je v interesu, da na koncu prevlada otopelost, saj je množico, ki nima interesov za kar koli, mnogo lažje obvladovati. S pojavom družbenih omrežij in pametnih telefonov se je sicer oblikovala možnost za alternativne medije, ki pa na žalost v večini primerov predstavljajo zrcalno podobo mainstream medijev, samo v obratni smeri.
Kaj storiti? Ne verjamem, da si kdor koli želi biti depresiven in zagrenjen. Če človek želi sebi dobro, mora za začetek nehati slediti tistim medijem, ki so že v osnovi sovražno usmerjeni do nekoga ali nečesa, saj se od njih nimate česa naučiti; takšen medij namreč ne služi informiranju, ampak zgolj širjenju nestrpnosti na podlagi cementiranja predsodkov. Še obstajajo merodajni mediji, ki ponujajo objektivne informacije, samo izluščiti jih je treba iz množice. Pomaga lahko tudi, če se obkrožimo z ljudmi, ki so glas razuma, saj ena trezna glava velja več kot sto paničnih.
Pravijo, da so mediji tudi orožje.
Naj bo temu primerna tudi naša zaščita.
***
Ahmed Pašić je družbeni aktivist, ki si je z ustanovitvijo društva in liste Za lepše Jesenice prizadeval za izboljšanje lokalnega in širšega okolja v Sloveniji, a si je bil zaradi težav pri iskanju zaposlitve, tako kot v zadnjem času številni Slovenci, to prisiljen poiskati v tujini. Trenutno živi in dela v Singapurju. Na Delo.si lahko prebirate njegove mesečne bloge, v katerih predvsem primerja življenje v Sloveniji in enem izmed najbolj vitalnih azijskih tigrov.
Po njegovih blogih lahko brskate TUKAJ.
