Tiskane izdaje
Vem, da bom slišati kot mladoleten delinkvent, za katerega se vsi, od staršev prek učiteljev do bolj perspektivnih sošolcev strinjajo, da od njega ne gre preveč pričakovati, a od šole z naskokom najbolj pogrešam poletne počitnice. Celo huje - prepričana sem, da sem, od kar si ne morem več privoščiti dveh mesecev brez vnaprej predvidenih neizogibnih obveznosti, bolj neumna, slabše izobražena in manj učinkovita.
Pogrešam poletne počitnice kot inkarnacijo dolgčasa. Kot čas, ki ga je preveč, kot prostor, ki ga je treba zapolniti, kot možnost, ki jo je treba oblikovati po svojih potrebah in pričakovanjih, kot problem, ki ga je treba razrešiti in nas sili v to, da bi ugotovili, kaj naše potrebe in pričakovanja sploh so. Pogrešam neizgotovljeno materijo, ki nas peha v snovanje načrtov. Mogoče sem končno dovolj stara, da pogrešam mladost. A dosti bolj verjetno jo, da pogrešam priložnost za razmislek.
Mislim, da ne gre samo za to, da bi ljudje, ki so skozi vse leto brez resnega premisleka lenobno obračali delovne vzorce, v katere so se uspeli zaplesti, na plaži končno prebrali tisto knjigo ali dve, ki bo usodno razširila njihova mnenjska, čustvena in etična obzorja. Gre predvsem za to, da mora biti človek nekaj časa prazen, da se vanj lahko natočijo vsebine, ki jih potrebuje. Ne tiste, ki se mu vsiljujejo, ne tiste, ki dnevno skačejo vanj iz časopisja in tv dnevnika, tiste, ki potrebujejo več časa in zahtevajo večjo predanost, tiste, ki jih je treba poiskati, oglodati in prebaviti, tiste, ki nam dajejo našo človeško podobo in tvorijo podlago, na kateri operiramo z vsem ostalim.
Človek, ki je neprestano v pogonu, za vse to niti časa, kaj šele energije ali volje nima. Zato je človek, ki je neprestano v pogonu, neprestano površen in manično hlasta po vsebinskih okruških, ki jih najde v okolici. Človek, ki je neprestano v pogonu, vsak dan malica v kognitivnem McDonaldsu.
Ker ne bi bila rada ta človek, pogrešam poletne počitnice. Celo huje - zdi se mi, da jih obupno potrebujem.
