Tiskane izdaje
Naš premier ima bojda novega svetovalca. Šlo naj bi za izraelskega strokovnjaka, izjemnega stratega in taktika, ki je v preteklosti sodeloval pri formiranju marsikatere uspešne politične osebnosti. Ne vem, koliko je to plod njegovega dela, ampak dejstvo je, da je obnašanje predsednika naše vlade v zadnjem času drugačno. Če se v preteklosti nismo mogli znebiti občutka, da se prvi mož izvršne veje oblasti v svoji vlogi ne počuti najbolje, če se je v svojih nastopih zdel neprepričljiv in obotavljiv, v odločitvah pa preveč naklonjen kompromisom, se zdaj poskuša iz omahljivca spremeniti v moža trdnejše roke, predvsem pa namesto podobe birokrata in formalista ponuditi podobo človeka, ki ve, kaj hoče, in ki to tudi doseže. Koliko je pri tem uspešen, je stvar presoje državljank in državljanov, ampak trudi gotovo se.
Po eni strani se novica ne zdi slaba. Po drugi se lahko zaskrbljeno sprašujemo, zakaj naši oblastniki tovrstno asistenco sploh potrebujejo. Ampak nekje pod površjem konkretne zgodbe in njenega vpliva na stanje v državi se nahaja vprašanje, ki je precej bolj zanimivo in tudi ključno: vprašanje odnosa med človekom in njegovo funkcijo.
Pa postavimo stvar v kontekst, primerjajmo jo z zgodbo, ki je globalno precej bolj pomembna in zato tudi razvpita. Na drugi strani Atlantika novoizvoljeni ameriški predsednik začenja svojo vladavino na povsem drugačen način. Zaprisega mu ni niti približno pristrigla peruti in njegovo obnašanje ni zaradi dejstva, da je prevzel eno najbolj odgovornih pozicij na svetu, nič manj arogantno. Kvečjemu nasprotno: voditelje drugih držav nadira po telefonu, novinarje skorajda lastnoročno meče s tiskovnih konferenc, v tvitosferi pa vztraja na nivoju pisanja po javnih straniščih s stavki tipa »Cene je vosu!« Njegov glas se ob izrekanju spornih izjav, ki imajo zdaj povsem drugačno težo kot pred nekaj meseci, ne zatrese. Tudi njegova roka ob podpisovanju ukazov, ki imajo lahko konkretne posledice za življenja milijonov, ne zatrepeta. Obnaša se prav tako suvereno, brezkompromisno in neizprosno, kot se je obnašal ves čas. Le da je zdaj predsednik Združenih držav.
Donald Trump se vede kot najmočnejši človek na svetu, kar v resnici tudi je, pri tem pa očitno pozablja na dejstvo, da moč, ki jo ima v rokah, ne pripada njemu osebno, ampak njegovi funkciji. Moč in odgovornost, ki ju ta položaj prinaša, bi morala vsakega, še tako vase prepričanega človeka vsaj malo navdati s strahospoštovanjem. S strahom, ki je minimalna varovalka pred majhnostjo in neumnostjo; z negotovostjo, ki je dokaz zavedanja odgovornosti. Ker funkcija od človeka zahteva dvoje: pogum in ponižnost. Če tega ni, imamo problem. In podoba človeka, ki zasede tako pomemben položaj, pa pri tem ne čuti nobene ponižnosti, je grozljiva.
Zgradimo za konec ta miselni čezatlantski most. Na eni strani imamo človeka, ki svoji vlogi očitno ni dovolj dorasel, da mora najeti tujega strokovnjaka, da ga bo naučil, kako se znotraj nje znova vzpostaviti kot prepričljiva osebnost. Na drugi je nekdo, ki so mu, kot kaže, vsi čevlji tega sveta pretesni in ki v svoji kapricioznosti ter s primitivnim obnašanjem funkciji, na kateri se je znašel, odreka vse spoštovanje in jo s tem izničuje. Če govorimo o negotovosti, je imamo na eni strani preveč, na drugi pa premalo. In kot rečeno: če nas prva podoba lahko navdaja s skrbjo, moramo ob drugi začutiti tesnobo.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
