Posredovanja: Poklon aparatu

Kar birokracija hoče, to birokracija tudi dobi.

Objavljeno
03. maj 2016 19.40
Boštjan Narat
Boštjan Narat

Rad pišem o birokraciji. Verjetno zato, ker me v svoji rigidnosti in absolutni zvestobi sami sebi fascinira. In čeprav se povsem zavedam nujnosti njenega obstoja za delovanje kakršnegakoli sistema, mi v svojem miselnem temelju ostaja tuja; kadar pozablja na svojo pomožno vlogo in postaja prevladujoč način delovanja celotnega upravnega stroja, pa me navdaja s strahom. Birokracija je kot tista »zajebana« knjižničarka iz osnovne šole, ki je z lasmi, spetimi v figo, roževinastimi očali in svojim do konca strogim sledenjem zapisanim pravilom širila okrog sebe strah in nelagodje, hkrati pa v glavah odraščajočih mulcev budila takrat še nedolžno slutnjo nečesa rahlo perverznega.

Prejšnji teden sem prestopil prag urada. Ni važno, kje in zakaj, uradi so si podobni kot jajce jajcu, in čeprav so razlogi, zaradi katerih jih obiskujemo, med seboj precej različni, se v končni fazi vsi srečamo na isti točki: še tako preproste stvari postanejo za zidovi urada neverjetno kompleksne in tako rekoč nerešljive.

Ob tokratnem obisku sem bil soočen z aparatom na precej nov in predvsem nenavaden način − povsem dobesedno. Pred nihajnimi vrati je stal stroj, ki je obiskovalcu ali obiskovalki glede na naravo uradnih opravkov odtisnil košček papirja z zaporedno številko − v zadnjih letih uveljavljena praksa, ki neprijetnost čakanja precej omili. Je pa imel dotični aparat zanimivo lastnost: reža, iz katere so prilezli natisnjeni lističi, je bila na povsem nepričakovanem mestu, zaradi česar so se dragocene zaporedne številke vsem brez izjeme izmuznile na tla. In ker brez številke obisk okenca ni mogoč, smo jih s tal vsi tudi pobirali.

V nadaljnje pol ure sem tako opazoval bizaren prizor: delavci v usnjenih jaknah, mamice z otroki, upokojenke s klobuki in pisanimi šali ter povsem brezbarvni občani nedefinirane provenience so se drug za drugim sklanjali pred avtomatom ter s tal pobirali koščke papirja; vsak svojega. Kot da bi bil ta poklon stroju čudaška obredna gesta pred vstopom, izraz spoštovanja vsemogočni mašineriji ter prošnja, da bi bil njen pogled na nas karseda milosten. Bilo je smešno, razen v trenutkih, ko je postalo žalostno in mučno. Komično vselej vsebuje element sprevrženega in ritual v predprostoru urada je kljub svoji banalnosti ali pa ravno zaradi nje na trenutke postajal groteska.

Moč birokracije izvira iz njene brezprizivnosti ter iz dejstva, da so zakoni njene logike, proti katerim ne moremo nič, mnogokrat v popolnem neskladju z logiko življenja. In kar birokracija hoče, to birokracija tudi dobi; ob opazovanju dolge vrste ljudi, ki so se drug za drugim priklanjali avtomatu, me je to spoznanje zadelo z novo močjo.