Tiskane izdaje
Spomin na to starodavno finto me je po poti nenavadnih asociacij obšel pred nekaj dnevi, ko sem po televiziji gledal dokumentarec o Leonardu Bernsteinu. V filmu so bili med drugim uporabljeni odlomki iz znamenitih Young people's concerts, Koncertov za mlade, uro in pol dolgih oddaj, v katerih je že takrat slavni dirigent s pomočjo njujorških filharmonikov in pred številnim občinstvom v dvorani ter še številnejšim na oni strani TV-ekranov načenjal izjemno abstraktna, a hkrati preprosta vprašanja, povezana z glasbeno umetnostjo. Kaj glasba pomeni, Kaj je orkestracija, Humor in glasba − to je samo nekaj naslovov.
V oddajah − med letoma 1958 in 1972 jih je za družbo CBS posnel triinpetdeset − je Leonard Bernstein govoril, dirigiral, igral in po potrebi celo pel, ves čas pa na izjemno sproščen in razumljiv način odstiral tančice skrivnosti z veličastne glasbene umetnosti ter jo delal zanimivo in dostopno za vse. Brez vzvišenosti; če ni šlo z Beethovnom, je poskusil z Beatli. In mimogrede povedal nekaj o Mahlerju, sonatni formi, akustičnih zakonitostih koncertne dvorane, impresionizmu ter jazzu.
Nočem se iti poceni nostalgije, ampak takšna oddaja se zdi danes nekaj nepredstavljivega. Oziroma: oddaja s takšno tematiko bi danes spadala v sfero obskurnega in tudi zvezdniški moment, ki bi ga dodala osebnost tipa Leonard Bernstein, tega dejstva ne bi bistveno spremenil. Umetnost − pa ne samo »visoka«, tudi popularna, vsaj tista, ki ne diši po praženem krompirju − spada nekam na rob.
Ne nameravam pisati o trenutnem stanju kulturnih vsebin na nacionalni televiziji. Najprej zato, ker so se o tem že razpisali drugi in nima smisla, da njihova stališča ponavljam. Nadalje zato, ker sem kot sodelavec v zgodbo osebno vpleten. Predvsem pa zato, ker gre za pojav, ki okvirje konkretne zgodbe presega. Na marginalizacijo umetnosti v medijski krajini smo se privadili, počasi in postopoma; kot žabe v vodi, ki postaja vse bolj vroča. Pa ne samo umetnost: kar nosi predznak zahtevnega, resnega in težje razumljivega, kar nima vsaj videza razvedrila in sproščenosti ali pa senzacije in škandala, je treba izgnati ali potisniti v pozne termine, ko ni pred ekrani nikogar.
Zahtevnejše vsebine na televiziji baje pomenijo manjšo gledanost in s tem manj profita. A zakaj je to nekaj tako samoumevnega? In od kdaj? Televizijski mreži CBS se je pred petdesetimi leti zdelo smiselno predvajati uro in pol dolge oddaje o klasični glasbi; ne samo smiselno, očitno tudi dovolj profitabilno, in to kljub dejstvu, da je bila produkcija takšnega programa gotovo vse prej kot poceni. Seveda lahko rečemo, da so bili to drugi časi, in s takšno izjavo ne moremo ustreliti mimo. Časi so bili res drugi in drugačni. Ampak zakaj? In kdo se je vmes poneumil, mi ali televizija?
Posplošujem in stanje še ni do konca katastrofalno. A noben učinek ni brez vzroka in nekje se je naše kolektivno navajanje na manj zahtevno namesto težkega ter na senzacionalistično namesto poglobljenega začelo. Verjetno takrat, ko se je parameter gledanosti pri postavljanju standardov začel postavljati pred vsebinski premislek. Ali pa takrat, ko so krmilo prevzeli najglasnejši in najbolj agresivni, ki so − kot nas uči že življenje v svoji najbolj vsakodnevni izvedbi − le redko najpametnejši.
Rešitev je seveda zelo preprosta, lahko pač nehamo spremljati TV-programe, marsikdo živi brez televizije in prav nič mu ne manjka. Ampak to ni pravi odgovor. Televizija zmore biti prostor ključnih vsebin ter poglobljenih in smiselnih refleksij, to je dokazala že premnogokrat. Zato se je zanjo vredno boriti. Da ne končamo kot žaba v vreli vodi; ali pa kot tisto nesrečno kljuse iz vica o ciganu, tudi tega gotovo poznate: »Ravno sem navadil konja, da strada, pa mi je crknil!«
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
