Tiskane izdaje
Proti koncu pomladi 2003 so se na poljanski gimnaziji, kjer sem ravno zaključeval svoj drugi mandat profesorja filozofije, dogajale čudne reči. Med glavnim odmorom se je − tako kot vsa leta prej − čez Poljansko cesto usula reka dijakov: od šole do najbližje trgovine oziroma kafiča, legendarnega Činkoleta.
In ker je odmor vedno prekratek, so dijaki praviloma izbirali najkrajšo pot; pot, ki je ignorirala prehod za pešce; pot, po kateri sem na kavo in cigareto kot dijak te iste cenjene izobraževalne institucije bezljal že desetletje prej in ki so jo kot najkrajšo in najbolj logično gotovo izbirali tudi tisti pred nami. Tradicija ima moč naravnega zakona, in ko se ljudje na nekaj navadimo, nas je − podobno kot živali, vajene poti do napajališča − težko ustaviti.
A prav takšno nalogo si je v tistih mesecih očitno zastavila odgovorna oseba na lokalni policijski postaji, vse bolj pogosto so se namreč ravno v času glavnega odmora na Poljanski cesti začeli pojavljati policisti. Iz množice kršiteljev so izbirali naključne žrtve ter jim kot po tekočem traku izdajali položnice.
Stvar seveda ni ostala neopažena in nad njo smo bentili vsi. Najbolj glasno tisti, ki jih je lokalna roka pravice pri deliktu dejansko ujela, malo manj besno njihovi kolegi in kolegice, nad nesmiselnostjo dogajanja pa smo se občasno usajali tudi v zbornici: da je to početje naravnost neokusno, da gre zgolj za policijsko nabirko, ne pa za dejansko reševanje problema, in da bi se bilo treba lotiti bolezni, ne pa simptomov. Bentili smo vsi, a storili nismo nič. Pred našimi očmi se je znova odvijala tista stara absurdna igra sistema, ki krivdo za lastne pomanjkljivosti vali na − življenje samo.
In potem se je zgodil maturantski ples. Sam po sebi ni bil nič posebnega in v mojem spominu bi se gotovo že zdavnaj zlil z vsemi drugimi, če se po njem ne bi zgodilo nekaj izjemnega. Tam nekje ob štirih zjutraj se je skupina dijakov iz 4. c neopazno odtihotapila na svojo misijo. Maturantske obleke so zamenjali za delavske halje, čopiče in mačke ter se z Gospodarskega razstavišča odpravili pred svojo gimnazijo na žur drugačne vrste. Nekaj ur kasneje se je Poljanska cesta zbudila s povsem novim prehodom za pešce.
Prehod obstaja še danes. Najprej so ga obnavljali dijaki sami, potem je bil očitno vrisan v sistem prometne signalizacije in skrb zanj je prevzela oblast. Lahko ga je opaziti, saj nekako odstopa od ustaljenega; zdi se, kot da ne bi bil na pravem mestu. Ampak v resnici je točno tam, kjer mora biti. In točno tam opravlja svojo funkcijo: opozarja na pot, ki je za generacije dijakov ključna.
Seveda gre pri vsem skupaj za več kot samo za nekaj na cesto narisanih črt. Morda se bo komu zdelo, da pretiravam in da banalen dogodek po nepotrebnem zaljšam z vzvišenimi okraski, ampak zebra med Poljanami in Činkoletom je zame spomenik: spomenik državljanski nepokorščini, ki rase iz družbene odgovornosti; spomenik iniciativi in solidarnosti; v cesto vgravirana spominska tabla gverilski akciji mladih ljudi, ki so na najlepši možni način opravili svoj zrelostni izpit in vstopili v svoje poletje 2003. Zato sem sklenil, da z njihovo zgodbo zaključim svojo letošnjo sezono. Včasih se mi namreč zdi, da odločno preveč časa in pozornosti posvečamo ljudem, ki si tega v resnici ne zaslužijo. Kar so storili Alja, Jurij, Gašper, Maša in drugi, pa je dejansko vredno vsega našega spoštovanja.
***Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
