Tiskane izdaje
Tistega dne, ko sem sedel pred Marjanovo hišo gor na holmu, sem na njegovi mizi opazil knjigo indijskega misleca Šrija Aurobinda.
Zdaj jo že dve leti berem. Ne vem, ali jo razumem, po mojem je ne − namreč, kleč je v tem, da vse, kar piše, nekako že vem, Šri pa mi razloži, zakaj tega, kar piše, doslej nisem razumel in zakaj bo verjetno vedno tako ostalo ...
Ne zgodi se nam prav pogosto, da nam nekdo lepo pove, da smo bebci, mi pa smo mu zato iskreno hvaležni.
Pa vseeno. Vsak večer se spopadam s to knjigo. Jutri grem v Zambijo in jo bom nesel s seboj, tudi na Zambezi in v savano. Ko bodo drugi raftali med krokodili in gledali, kako mimo šotora hodijo sloni, bom jaz verjetno bral o tem, da nič ne vem in le malo razumem.
Bral bom misli o duhovnosti, ki jo poznamo kot besedo, in ne po pomenu, ter o morali, katere pomen mislimo, da dobro poznamo, a jo morda postavljamo previsoko − ali bolje, kot končno, najvišje, kar je. Pa ni.
V času, ko se nam povsod ponuja instant duhovnost, ki nas bo odrešila, je dobro prebrati drugačne misli o duhovnosti.
V času, o katerem pravimo, da je brez morale, je dobro prebrati misli, ki nam lepo razložijo, da morala ni dovolj.
Vse je odvisno zgolj od − nas samih.
Berem in poskušam razumeti ...
Dragi bralci, tu lahko nehate brati, naslednje vrstice vam bodo dokazale, da je na Delu res lahko zaposlen vsakdo ...
Če pa vztrajate, potem vedite, da gre za prepis misli enega najmodrejših ...
Če se vam bo vse zdelo neumno, ste pač modrejši od njega, in to je dobro. Takih vas je v Sloveniji veliko.
Torej k mislecu.
Duhovnost ni ne visoka intelektualnost ali razumskost in ne idealizem, ni ne nravna usmerjenost uma ali moralna čistost in samozatajevanje, ne religioznost ali vneta in vzvišena čustvena gorečnost, niti duhovnost ni zmes vseh teh izvrstnih stvari.
Duhovnost je v svojem bistvu to, da se zbudimo k notranji skriti resničnosti svojega bitja, k duhu, jazu, duši, ki je drugačna od našega uma, življenja in telesa. Tisto, kar mislimo o sebi ali drugi o nas, tisto, kar živimo vsak dan, tisto, kar smo videti, vse to ni tisto, kar v sebi v resnici smo. Duhovnost je notranje prizadevanje, da bi jo sami spoznali in občutili, da bi bili to, da bi dosegli večji stik z resničnostjo onkraj, ki pa prežema tudi vesolje in je v našem bitju. Človek je svoje vesolje in živi v vesolju, in ti dve vesolji, kakršnikoli že sta, sta tudi eno samo vesolje. Ljudje smo vsak svoje vesolje, a smo tudi skupno vesolje, družba. Pri tej poti v tisto, kar v resnici smo, kar iščemo, ker vemo, da je, a ne vemo, kje in kaj je, pri tem gre za preusmeritev, spremembo, preobrazbo vsega našega bitja, gre za stik ali združenost s tem, rast ali zbujanje v novo nastajanje ali v novo bitje, v nov jaz in novo naravo.
Duhovnost, kot se beseda uporablja pri nas, včasih pomeni neko početje, s katerim naj bi si odgovorili na marsikaj, kar nas zanima o svetu.
Morda bo boljši odgovor v razmislek o tem, kaj lahko duhovnost je, kako naj se duhovnost ujame s pozabljenim, skritim delom duše, s tistim, kar smo, ko se spoznamo, obvladamo in se oplemenitimo. Ko nam vse to ne povzroča več naloge, pač pa način sobivanja s samim seboj, smo našli pot do sebe.
Kaj pa je morala?
Morala je del navadnega življenja. Je prizadevanje, da bi zunanje ravnanje usmerjali z določenimi umskimi pravili ali da bi s temi pravili oblikovali značaj po vzorcu kakšnega umskega ideala. Duhovno življenje gre onkraj uma, vstopi v globljo zavest Duha in deluje iz resnice Duha.
Vendar če je človekov cilj, da vstopi v duhovno zavest, tedaj zgolj sama moralnost, pa naj bo še tako izražena, tega ne bo prinesla, to ni dovolj. Morala je zelo veliko, a ne dovolj, da bi napolnila najlepše sobane človekovega duha in da bi bilo to dovolj, da bi bilo to končno, sklepno dejanje.
Najbrž je morala, za mnoge svetloba, ki preganja slabo, premalo, morda bi lahko celo rekli, da je tudi morala nekakšna dogma. Plemenita, pa vendarle − dogma.
Najvišja duhovnost se giblje v svobodnem in širokem ozračju, visoko nad tisto nižjo stopnjo iskanja, kjer vladata verska olika in dogma, nič kaj lahko ne prenaša njunih omejenosti ter jih presega celo, ko dopušča ljudem, ki si tega želijo, take stvari; najvišja duhovnost živi v izkušnji, ki je formalni verski pameti nerazumljiva.
Vendar pa, kdor še to bere − pazljivo zdaj prisluhnite mislim filozofa −, človek ne pride kar takoj v najvišje, kar je v notranjem življenju. Sprva so potrebne nižje opore in stopnje, čez katere se vzpenja. Na tej poti je treba spoznati, da je potrebna tudi neka mera popuščanja in dopuščanja mešanih in polnaravnih nagibov − vse to je oder, na katerem lahko človek stoji, ko gradi svoje svetišče duha.
Kdor se je prebil z branjem do sem, je zdaj že popolnoma prepričan, da ta prepis modrečevih modrih misli ne pomeni nič drugega, kot da se je zgoraj podpisanemu odpeljalo. Ja, verjetno res − že v trenutku, ko je padel iz ljube mu mame. Lahko preverite pri moji avtorici na Bokalcah, vesela bo obiska.
A če pomislimo, kako in kje živimo in kako zelo smo včasih nesrečni in nezadovoljni z lastnim življenjem in življenjem, kot si ga delimo z drugimi, bo naslednja prepisana misel morda le sprejemljiva. Bo?
»Nekje je nekaj veliko večjega in resničnejšega kot to zunanje življenje, ki ga ljudje živimo v egu in nevednosti.«
Meni je ono dopoldne, ko sem pri Marjanu ugledal tisto knjigo, precej spremenilo življenje.
Ne, nič pametnejši nisem. Še vedno sem ego, nečimrnež in žlehtnobo imam v serijski opremi in še posojal bi jo lahko − ampak zdaj to svoje »premoženje« vsaj vidim.
Poti do zaprtega oddelka samega sebe ne gre iskati na tečajih duhovnosti in z moralo velja opletati nekaj previdneje, bi dejal. Odgovore na vse, kar nas moti, po mojem nosimo v sebi − že če poskušamo razumeti, da je vsak človek svoj svet in ga sprejeti kot takega, je veliko.
Za one, ki smo v glavi malček krajši, pa bo veljalo, da so tisto, kaj je zares prav in kaj ne, doslej najbolje opisali kolegi v Desetih božjih zapovedih in v Listini o človekovih pravicah.
To prebereš, pa imaš.
Potem veš, da vmesna stopnja med Slovencem in Balkancem ni Jeseničan. Da smo vsi enaki, ločijo nas le imena in tisto, kar ostane za nami, ko odidemo za vedno.
