Absurdistan: Potni listi naprodaj
pon, 11.09.2017, 17:56
Absurdistan: Potni listi naprodaj
Športna politika, ki reprezentante novači z razdeljevanjem potnih listov, gotovo ni dober recept za razvoj športa pri nas.

Košarkarji, ki so na svetovnem prvenstvu v Ljubljani leta 1970 postali svetovni prvaki (navijači so Američanom takrat pod nos molili izjemno duhovit transparent: Luna vaša, zlata naša!), so v Jugoslaviji čez noč postali pravi heroji. Košarka, ki je z velikih tekmovanj vedno prinašala odličja, je bila že pred Ljubljano '70 izjemno priljubljen šport, po zlatu v Tivoliju pa je Jugoslavijo zajel pravi košarkarski boom. Vsi s(m)o bili izjemno ponosni na to zlato generacijo, ki nam je prinesla toliko radosti in ponosa.

Ko sem tam v drugi polovici sedemdesetih let že delal kot mlad športni novinar, je bil daleč najpomembnejši dogodek v moji takrat še zelo kratki novinarski poti zagotovo dan, ko sem s Krešom Ćosićem, enim najboljših košarkarjev sveta v minulem stoletju, potoval na mednarodni turnir v Gorico, na katerem so sodelovali Olimpija, ki jo je takrat vodil, Maribor in dva italijanska kluba. Vozila sva se v njegovem audiju rjavkaste barve. In ves čas, tja grede, na ono stran meje, in dan kasneje nazaj v Ljubljano, klepetala in klepetala. O košarki, o njegovih športnih podvigih, o drugih jugoslovanskih reprezentantih, o Ameriki, o prihodnji karieri. Pogovor z legendarnim Krešom, ki je z reprezentanco Jugoslavije (s številko 11 na dresu) osvojil tri olimpijska odličja (zlato v Moskvi leta 1980), dve svetovni prvenstvi in tri evropska, je bil zame v resnici dogodek, ki za vselej ostane v spominu.

To so bili časi, ko v jugoslovanski košarki ni bilo treba najemati in kupovati tujcev. Naši košarkarji so bili s svojo šolo, ki je bila nekakšna izjemno učinkovita mešanica mediteransko-balkanskega temperamenta in navdiha, vedno med najboljšimi na svetu. Del velikega trikotnika, v katerem sta bili še obe takratni velesili ZDA in Sovjetska zveza, občasno pa so v boj za odličja znali poseči tudi Brazilci (denimo v Ljubljani leta 1970), pa naši sosedi Italijani in morda še kdo. Dogajalo se je ravno nasprotno od današnjih procesov. Ker so bili Jugoslovani tako dobri, so se v svetu takrat dobesedno tepli zanje, toda vsi se vendarle niso pustili premamiti tujim trgovcem z novci.

Sam sem bil kar presenečen, ko malodane tik pred tokratnim evropskim prvenstvom v košarki zvem, da je v Nemčiji rojeni Anthony Randolph tako rekoč čez noč dobil slovenski potni list in da bo zato lahko igral za Slovenijo na eurobasketu. Randolph, ki meri 211 centimetrov, ravno toliko kakor pokojni Krešo Ćosić, je gotovo soliden igralec. Toda takšnih je v svetu na tisoče. Zato se mi je ob tej novici takoj zastavilo vprašanje, kaj se pravzaprav dogaja s slovensko košarko, če košarkarska nomenklatura v vsej državi ne more najti tu rojenega in vzgojenega košarkarja, ki bi namesto njega lahko igral v izbrani dvanajsterici? Če res prav nihče ne more nadomestiti Randolpha, ki je v tekmi z drugorazredno Finsko v odločilnih trenutkih zgrešil oba prosta meta, kar na koncu na srečo ni bilo usodno, potem je to za reprezentanco, za vso slovensko košarko in njeno prihodnost zelo slab znak.

Če namreč v resnici ni domačega igralca, ki bi v izbrani vrsti lahko prevzel njegovo vlogo, potem to pomeni, da tisti, ki kupujejo Randolpha, zelo slabo skrbijo za vzgojo mladih košarkarjev in bi jih bilo zato treba čimprej odsloviti iz tega športa. Da ne bo zaradi njih še večje škode. Kajti prihodnost slovenske košarke zagotovo ni v najemanju randolphov, ampak v delu z mladimi, kot se je to nekoč počelo v Jugoslaviji. In to dokazano izjemno uspešno.

Po drugi strani se tu zastavlja vprašanje, kako to, da je Anthony Randolph tako bliskovito dobil slovenski potni list. Birokrati so namreč v nekaterih drugih primerih bistveno bolj počasni in selektivni. Sam sem pred leti pisal zgodbo o izjemnem Slovencu Milošu Pavčiču, ki je po drugi svetovni vojni po končanem šolanju ostal v Sovjetski zvezi, v takratnem Leningradu, današnjem Sankt Peterburgu, in postal eden največjih strokovnjakov za jezove na svetu. S svojim znanjem je denimo sodeloval pri konstruiranju in testiranju velikega asuanskega jezu na Nilu. Sam sem poleg Asuana obiskal tudi dva njegova izjemno zahtevna jezova na gorskih rekah v Uzbekistanu in Tadžikistanu. Predaval je na univerzi in pisal učbenike. V strokovni literaturi obstaja celo Pavčičeva formula za prepustnost jezov, ki sem jo videl v eni od knjig, a je zdaj seveda ne znam ponoviti.

Po razpadu nekdanje Jugoslavije, ko je Slovenija postala samostojna država, je novo oblast v Ljubljani seveda že kmalu zaprosil za slovenski potni list. To je pri pristojnih službah storil Slovenec, rojen v Sloveniji. To je vsekakor treba poudariti. A prošnja je bila iz nerazumljivih razlogov zavrnjena. Potni list je zdaj že pokojni Pavčič dobil nekaj let kasneje, ko je ponovno zaprosil za dokument in so mu ga potem končno le izročili. A brez kakršnih posebnih opravičil za ravnanje v prvem (neuspešnem) poskusu.

Ko gre za športnike, ki niso bili rojeni v Sloveniji in tu sploh niso živeli, nikoli ni bilo kakšnih večjih pomislekov ali zapletov. Anthony Randolph, ki igra za madridski Real, je dokument dobil po košarkarsko hitro. Podobno tudi nekateri drugi športniki pred njim. Kot denimo košarkar Ariel McDonald, ki se je kasneje bolj kot s košarko ukvarjal z reklamami za Burger King, slovenski potni list pa je bržkone pustil kje v Izraelu. Kje ga ima danes denimo rokometaš Sergej Rutenka iz Belorusije, ki je bil očitno velik zbiralec potnih listin? Po slovenskem je namreč brez težav dobil še španskega. In morda še kakšnega. S katerim zdaj potuje, ne ve nihče, a dejstvo je, da z beloruskim zagotovo ne more prav daleč.

Politika dodeljevanja državljanstva in potnih listov je v Sloveniji v resnici dokaj nenavadna. Leta 1992 je nova oblast v najžlahtnejši maniri totalitarnih držav čez noč izbrisala 25.671 prebivalcev Slovenije, med njimi blizu pet tisoč otrok, in jih z uničenjem njihovih dokumentov, osebnih izkaznic in potnih listov čez noč pahnila v pravno in socialno smrt. Po drugi strani pa je slovenski potni list brez vsakršnih zapletov in težav ravno takrat lahko dobil vsakdo, ki so ga pripeljali sem samo zato, da bi okrepil kakšno športno ali umetniško zasedbo, čeprav ni pred tem niti za trenutek živel v tej državi. Narobe svet, ki bi ga morali čimprej vzeti pod drobnogled in kaznovati tiste, ki vodijo in izvajajo takšno politiko.

Anthony Randolph seveda še zdaleč ni kriv za to, da je tako ekspresno dobil slovenski potni list in da si življenje zdaj lahko radosti z igranjem na evropskem prvenstvu. Toda tovrstna politika zagotovo ni dober recept za razvoj športa na naših tleh. To je predvsem recept za polom, kajti reprezentantov praviloma ni mogoče novačiti zgolj z razdeljevanjem potnih listov. Iskati (in vzgajati) jih je treba predvsem na dvoriščih, v šolah in klubih, tako kot to počne modra in v prihodnost naravnana športna politika.

Zdaj zelo modna trgovina z ljudmi, ki jo očitno navdušeno podpirata vsa športna in politična elita, ne le pri nas, ampak tudi v svetu, pelje zgolj v propad športa. V čem je denimo smisel, da za Bahrein ali Katar tekmujejo (kupljeni in drago plačani) športniki z vseh vetrov sveta? V čem je denimo smisel, da za Slovenijo pri množici domačih in gotovo dovolj kvalitetnih košarkarjev igra prav Anthony Randolph? Zakaj se to dogaja? Ker je denar močnejši od športnih inštitucij, ki bi morale to prepovedati. Predvsem v prid domačega športa in športnega fair playa seveda, ki pa ga je denar očitno že zdavnaj pahnil na smetišče zgodovine. 



Absurdistan: Potni listi naprodaj

Anthony Randolph je dokument dobil po košarkarsko hitro. Podobno tudi nekateri drugi športniki pred njim. Foto: Ozan Kose/AFP

Prijavi sovražni govor