Tiskane izdaje
Pred nekaj dnevi je organizacija GLAAD, ki skrbi za promocijo agend lezbične, gejevske, biseksualne in transseksualne skupnosti, znane pod kratico LGBT, predstavila izsledke raziskave o zastopanosti raznih spolnih usmeritev in identitet v Hollywoodu.
Rezultati analize filmov in njihove obravnave tem LGBT niso preveč spodbudni. Razsikava je namreč pokazala, da največji studii (20th Century Fox, Lionsgate Entertainment, Paramount Pictures, Sony Columbia, Universal Pictures, Walt Disney Studios in Warner Brothers) le poredko v ospredje postavijo homoseksualnega ali lezbičnega junaka oziroma junakinjo, da pogosto pri ljudeh istospolnih ali drugih usmeritev reproducirajo stereotipe. Ugotavljajo tudi, da v primeru reprezentacije skupnosti LGBT raje izberejo geje kot lezbijke, prav tako v filmih redko srečamo transseksualnega junaka, ki bi imel pomembnejšo vlogo od okraska. Nekoliko bolje so se odrezali nekateri oddelki velikih studiev. Takšen je bil, denimo, oskarjev nominiranec film Dansko dekle manjših produkcisjkih hiš. Še bolje je raznovrstnost spolnih identitet in usmeritev zastopana v TV-serijah, ki ljudi najrazličnejših spolnih identitet in drž postavljajo tudi v glavne vloge.
Raziskavo GLAAD in njen odziv v medijih lahko vidimo v kontekstu vse pogostejših meritev zastopanosti etničnih, spolnih idr. manjšin v hollywoodskih filmih. Spomnimo se poziva igralke Jade Pinkett Smith k bojkotu letošnjih oskarjev, ker med nominiranci ni bilo dovolj temnopoltih filmskih ustvarjalcev. Trenutek obračunavanja s hollywoodskimi studii so nato izrabile tudi nekatere znane igralke, da bi opozorile na diskriminiranje starajočih se zvezdnic. K debati so se nedolgo zatem priključile še filmarke nasploh, ki so se pritožile, češ da Hollywood v vseh segmentih filmskega posla, od scenarijev do režije in produkcije, favorizira moške.
Dejansko je treba skupinam, ki se pritožujejo nad prevlado belih heteroseksualnih moških v filmskem svetu, v veliki meri pritrditi. Kdo piše, snema, igra v filmih, namreč ni stvar naključnih ali naravnih razmerij v svetu, pa tudi ne samo logike dobička, ki naj bi bila edini raison d'être Hollywooda. Moški, denimo, podpisujejo tudi največje filmske spodrsljaje, pa to ni pripeljalo do bolj pravične delitve dela v filmskem poslu.
Prevlada ene skupine ljudi v filmskem poslu tako odseva politično in ideološko usmeritev najmočnejše zabavne industrije na svetu. A zato, ker lahko ta lansira vzorce in boljše zglede, je pod pritiski raznih emancipatornih gibanj, ki hočejo dobiti mesto v njej.
Če imajo torej različne diskriminirane skupine v svojih pomislekih in kritikah prav, pa se zdi nekaj v njihovem načinu pritoževanja absolutno zgrešeno. Manično seštevanje minut navzočnosti ene ali druge tlačene skupine povsem sovpada s politično korektnim diskurzom, ki je predvsem v ZDA pripeljal do povsem absurdnih situacij − ljudje se, denimo, počutijo prizadete, ko preberejo Aristofanove Oblačice.
Kot da je edini kriterij za družbeno krivico to, koliko se nekdo počuti prizadetega. Prav to, da je občutljivost drugega ali pa − še huje − občutljivost za občutljivost drugega vodilo pri oblikovanju bolj strpnih in tolerantnih politik, je dober način, kako realno jedro problema pustimo povsem nedotaknjeno. Posameznikova čustva in občutljivost so namreč lahko zelo varljiv smerokaz pri reševanju dejanske diskriminacije, predvsem pa spodbujajo to, da ljudje svet opazujejo in doživljajo samo še z vidika tega, kaj jih lahko v vsakem trenutku užali in prizadene.
Če bi na različne oblike diskriminacije pogledali racionalno, bi se z njimi tudi prej soočili. Veliko bolj kot žaljive oznake za temnopolte prebivalce v ZDA je na primer problematično to, da so temnopolti oropani izobrazbe, zdravstvene oskrbe ter vseh drugih družbenih vzvodov blagostanja. Če bi torej sistemsko naslovili začarani krog izključenosti črnske populacije, bi temnopolti dobili tudi več dostopa do soustvarjanja v filmih (od scenaristike do igranja in prejemanja nagrad).
Pri spolnih identitetah in usmeritvah je situacija nekoliko drugačna, saj spolne identifikacije niso tako neposredno povezane z razrednimi razlikami. Kako v družbi doseči njihovo enakopravnost in zastopanost v raznih medijih, je težko vprašanje. A tudi tu osebna prizadetost in čustva ne smejo biti kriteriji, po katerih se meri upravičenost njihovih zahtev. Simptomatično je, da na množico spolnih identitet in usmeritev danes v glavnem gledamo izključno z vidika borbe za posameznikov življenjski slog. Pravica do življenjskega sloga pa najprej in najbolj ustreza kapitalu pri njegovi neskončni odprtosti za najrazličnejše tržne niše.
Premisliti bi bilo torej treba o tem, kako formulirati zagato spolnih usmeritev in drž, ne da bi se zatekli h govoru o življenjskem slogu in identitetni politiki, ki je v službi reprodukcije obstoječega ekonomskega sistema. Identitetna politika in življenjski slog gresta − mimogrede rečeno − zelo dobro skupaj s posameznikovim sklicevanjem na lastna čustva in prizadetost kot odločilnim kriterijem podrejenosti.
Prvi korak pri obravnavi emancipacije manjšin je v tem, da posameznik v tem svetu nase ne gleda več kot na nekoga, ki lahko vsak trenutek postane žrtev kakšne diskriminacije. S tem, ko se izkoriščani in izključeni predstavljajo kot emocionalne žrtve, odpirajo pot lažni simpatiji, ki kot rešitev ponuja emocionalno prevzgojo vseh nas namesto odločnih posegov v družbeno realnost. Že če bi problem identitet in diskriminacij definirali kot politični, pravni in ekonomski problem, bi imeli več možnosti za dosego sistemskih rešitev.
