Tiskane izdaje
Človek, ki se giblje med soljudmi: sodelavci, družinskimi člani, sosedi, naključnimi mimoidočimi, bo hitro opazil, da vse te raznolike skupine ljudi povezuje skupna strast. Imenuje se pritoževanje. Bežno zadrževanje v kateremkoli od teh krogov hitro pokaže, da za ljudi ni lepšega in slajšega opravila kot je jamranje. Ni je bolj odrešujoče dejavnosti kot je iskanje vsega tistega, kar je narobe s svetom.
In s svetom je narobe toliko stvari! Že samo vreme je neizčrpen vir pripomb. Vselej je bodisi pretoplo bodisi premrzlo, preveč dežuje ali je presuho. In če pritoževalca slučajno dovolj ne vznemirja gneča na cesti ali zeleni val, ki je tam seveda za vse ostale udeležence v prometu, le zanj ne, se lahko vselej zateče k udrihanju čez dnevno politiko, naj gre za korumpirane stranke, zavoženo ekonomijo ali pa naraščajoče cene kruha v trgovinah.
Prav tako se lahko vedno zanesemo, da nam bodo dali mediji veliko materiala za zgražanje - tako nad svetom kot nad njimi samimi. Vselej se lahko pritožimo nad ZDA, njenim imperializmom, njenimi vojnami ali pa pomanjkanjem njenega angažmaja na kriznih območjih. Protislovja v pritoževanju ne igrajo bistvene vloge; enako učinkovito se da pritoževati nad neoliberalnimi ukrepi neke države in hkrati nad pomanjkanjem le-teh (spomnimo se le na dva tabora slovenskih ekonomistov, ki diametralno nasprotno jamrajo).
Tudi Evropska unija je s svojimi alieniranimi institucijami in neodločno politiko še zmeraj idealen predmet odpora. Tu so še nedemokratične velesile tam nekje na Vzhodu in njihova cenzura, obstaja Cerkveno pritoževanje nad pomanjkanjem vrednot v družbi, a potem obstaja tudi pritoževanje nad Cerkveno dvojno moralo…
Obstaja svetovna ali domača revščina, zatirani otroci v nerazvitih deželah, pa žrtve cunamijev, monsunskega deževja, potresov, vulkanov ali letalskih nesreč. Obstajajo slabi filmi, spodletele TV serije, duhamorna umetnost, slabi pisatelji. Kamorkoli se ozremo, obstaja material za negodovanje in pritoževanje.
Pritožujemo se lahko tudi bolj konkretno, nad točno določenimi posamezniki, ki nam parajo živce. Prav tako je nerganja lahko deležno človekovo telo, še posebej, kadar da prosto pot boleznim. Znano je, da mnogi starejši občani – seveda pa ne le oni – veliko veselja najdejo v tem, da si poročajo o novih in novih tegobah, ki jim jih zadaja fizis. Izmenjevanje diagnoz in vzajemno poročanje o stranskih učinkih zdravil med čistimi neznanci lepo zapolnita čas v marsikateri čakalni vrsti.
Najlepše pri konstantnem iskanju in deklariranju problemov sveta in človeka pa je to, da se lahko pritožimo tudi nad samim pritoževanjem, ki kakšen dan človeku, če je padel v roke zdresiranemu jamraču, vzame še zadnjo kapljo moči in voljo do življenja.
Seveda se ne da spregledati blagodejnih učinkov tega početja (sicer tudi ne bi bilo tako razširjeno med vsemi generacijami, spoli, razredi, verami in poklici). Nekaj odrešujočega je v tem, da kritično zaznamo problem in ga potem odpravimo s čustveno obarvano moralno sodbo. Takšno početje daje navadnemu smrtniku občutek, da je umno bitje, ki racionalno ocenjuje svojo okolico in z njo vzpostavlja dovolj distancirano razmerje.
Kar pri tej drži ponavadi ostane onkraj meja razuma, je nenadejan užitek, ki se vselej pripne na nezadovoljstvo s svetom. Tako verjetno ne pretiravamo preveč, če sklenemo, da je glavni namen vsesplošne težnje po pritoževanju to, da bi stvari ostale čim bolj takšne kot so, saj bi ob kakšnem radikalnem izboljšanju katerekoli od življenjskih, svetovnih, političnih situacij izgubili prav dober predmet našega jamranja.
Problem s pritoževanjem torej ni v tem, da ne zaznava pravih problemov, resničnih političnih, družbenih ali človeških zagat, ampak predvsem v tem, da so ti problemi v trenutku, ko so zapakirani v obliko jamranja, za večino jamračev s tem tudi že odpravljeni.
Tudi ne gre le za to, da pritoževanje spregleda vse lepe reči in radosti, ki jih življenje ponuja, ampak prej za to, da ni v pritožbi nič radikalnega, nič zares subverzivnega – prej gre za lažno zadovoljstvo ob tem, da smo z deklarirano kritičnostjo že postorili vse potrebno za odpravo problema, ki nas sili v pritoževanje.
TV serija Nikar tako živahno morda ponuja pot k bolj učinkovitemu pritoževanju. Glavni junak Larry David je vsekakor predstavnik napredne skupnosti nergačev, ki ga odlikuje še povečana občutljivost za vse spodletelosti in razpoke v dnevnih ritualih človeške skupnosti. Njegovo intenzivirano pritoževanje, njegovo prekomerno nezadovoljstvo z izpahnjenim svetom, je pripeljano do absurda in tako morda ponuja bolj produktiven ali vsaj bolj komičen odgovor na klasično neučinkovito jamranje: ker se jamranja pač ne moremo znebiti, se mu vsaj smejmo in ga tako postavimo na mesto, ki si ga zasluži.
