Tiskane izdaje
Skoraj vedno, ko v roke dobim nov preizkusni prenosnik ali telefon, se moram najprej lotiti odstranjevanja nadležnih, nepotrebnih programov. Če se to sploh da. Skoraj vsakotedensko pa pišemo o posegih proizvajalcev v zasebnost.
Na telefonih je po navadi nameščenih do 15 aplikacij, ki niso del osnovnega androida. Na računalnikih z okni pa je lahko programov, ki jih vnaprej namesti proizvajalec strojne opreme, ne Microsoft, lahko še več. Kakšna je pravi izgled (in tudi delovanje) sistemov android in windows večina uporabnikov sploh ne ve. Ker večina proizvajalcev zamaskira vse od nastavitev naprej. Zraven pa doda kup programov, ki naj bi »izboljšali uporabniško izkušnjo«, ironija pa je, da te aplikacije za »izboljšanje računalnika« morale najprej odstraniti same sebe. Šele potem je izkušnja taka, kot mora biti.
Povsem jasno je, da so vsi ti programi na osebnih računalnikih navlaka. Če bi bili kakovostni in uporabni, bi jih kupci samo poiskali in namestili. Da njihovi razvijalci plačujejo proizvajalcem strojne opreme za prednamestitev pa je jasen pokazatelj njihove vrednosti. Proizvajalci se gredo to igro, ker tako lahko še malo znižajo cene naprav. In ker tisti, ki tega ne počnejo (če je kakšen tak proizvajalec), niso cenovno konkurenčni. Na žalost kupci ne zahtevajo čistih namestitev operacijskega sistema in transparentnih poslovnih modelov.
Zgodba s programskim smetjem, prednameščenim na računalnike, telefone, tablice, televizorje in druge naprave, ima dve plati. Tovrstna šara je skoraj brez izjeme neuporabna, nadležna, grda in preobsežna, pogosto neodstranljiva in skoraj vedno upočasnjuje napravo. Že zaradi tega je žaljivo do kupcev, da jo morajo trpeti na novih napravah. Toda druga plat je še neugodnejša. Kot dokazuje vse več primerov, je tako programje grob poseg v zasebnost in tudi komunikacijsko varnost uporabnikov. Poseg, ki jim ga proizvajalec niti ni omenil ali pa vsaj skril nekam v pogoje uporabe na dnu spletne strani. Nikakor pa ni ponudil odjave od tovrstnih »storitev«. Šele ko zadeva izbruhne v aferico, se podjetje potrudi za silo popraviti zadevo. V želji po oglaševalskih dolarjih in evrih ter pridobivanju čim več podatkov o uporabnikih in njihovih navadah, so proizvajalci v sodelovanju z zunanjimi partnerji, ki nimajo ničesar izgubiti, pripravljeni iti vse dlje. Zato nam ne ostane drugega, kot da smo neprestano pozorni na tovrstne nesprejemljive prakse.
Oglaševalsko in drugo navlako nekako toleriram pri storitvah ali napravah, ki so zastonj. Jasno mi je, da se poslovni model nekako mora iziti. Toda pri izdelkih, ki stanejo nekaj sto, lahko tudi več kot tisoč evrov, je popolnoma neokusno, da proizvajalci poskušajo še dodatno služiti na plečih poštenih in večinoma nevednih kupcev. Ti niso prav nič krivi, da so za prenosnik plačali samo 450 evrov, čeprav bi moral za dostojno maržo proizvajalca stati 500. Kupijo ga po ceni, kakršno jim celotna prodajna veriga ponudi. Če proizvajalci mislijo, da zaslužijo premalo, naj pač povišajo cene za tistih nekaj deset evrov. V oglase pa dodajo slogan »brez dodatno navlake«.
