Tiskane izdaje
Že vse življenje se borim z vetrovi, ki butajo v mojo jezikovno identiteto. Doma smo vedno govorili bosansko, tudi s sorodniki in znanci. Življenje na Jesenicah, kjer živi številna bosanska skupnost, je v tej zgodbi predstavljalo dodatno lingvistično komponento. V javnem prostoru pa smo vedno govorili slovensko. S tem smo hoteli pokazati, da spoštujemo okolje, v katerem živimo, hkrati pa smo sledili pravilu: več znaš, več veljaš. Pa ne samo to: znanje jezika v lokalni skupnosti človeku omogoči in olajša integracijo v večinsko družbo. Preklopi iz bosanskega jezika v slovenski in obratno so bili včasih nerodni, pogosto pa tudi tragikomični. Kasneje sta se tej pestri in živahni kombinaciji pridružili še angleščina in nemščina, jezikovna dvojina se je tako razširila v poliglotski svet.
Ko smo poleti odhajali na dopust v Bosno, so se nam sorodniki vedno smejali zaradi slovenskega naglasa in slovenskih besed, ki smo jih nevede uporabljali v pogovoru z njimi. Ne glede na to, kako smo se trudili, jim je vedno bilo nekaj smešno. Pri tem so nas spraševali, kaj pomeni številka ali hiša, mlajši so se hvalili, da so v šoli brali Ivana Cankarja. Komaj so opravili z »Janezi«, so prišli na vrsto sorodniki iz Nemčije in Švice, ki so s seboj prinesli nov arzenal potencialnih zbadljivk, vrhunec pa se je zgodil z obiskom Skandinavcev. Dedek in babica sta se pritoževala, da se ne moreta sporazumeti z vnuki iz Nemčije, saj so bolje govorili nemško kot bosansko.
Ko smo bili nekoč v Bosni na počitnicah, mi je bilo dolgčas, saj so starši cele dneve delali na hiši. Mama me je poslala v vaško trgovino, da bi si kupil zvezek, v katerega bi lahko risal. Hodil sem skoraj pol ure, in ko sem končno vstopil v trgovino, sem gospodični dejal: »Ja bih kupio jedan zvezak.« Ženska me je debelo pogledala in po nekaj minutah verbalne in neverbalne komunikacije sem se praznih rok odpravil nazaj. Šele doma so mi skozi smeh povedali, da zvezak v bosanskem jeziku ne obstaja in da domačini uporabljajo besedo sveska ali teka.
Obratno je kar nekaj besed iz jezikov bivših jugoslovanskih republik, pa tudi angleščine, dobilo svoj prostor v slovenskem pogovornem jeziku. Pri tem izstopajo ful dobr', gužva, kul, burek ipd., vendar v zadnjem času opažam tudi vedno močnejši vpliv slovenščine na jezik ljudi, ki so po poreklu iz bivših republik. Najbolj simpatična mi je beseda pridan, ki je že ponarodela. Pogovarjate se z nekom in vam ta oseba reče: »Onaj Emir je stvarno pridan.« Drug primer je, recimo, slovenski glagol »motiti se«, ki se zdaj uporablja na naslednji način: »Ne znam, šta da ti kažem, ali mene to muti.« Kar popolnoma spremeni smisel stavka. Teh primerov je vedno več in pričakovati je, da se bo trend nadaljeval.
Žalostno je videti ljudi, ki že leta živijo v določenem okolju in še vedno ne znajo niti osnov uradnega jezika, kaj šele slovnice, zato toliko bolj razveseli podatek, da se večina le trudi govoriti jezik večinske kulture. Je pa res, da se vse začne doma. Starši so resnično glavni steber v življenju otroka, ko govorimo o socializaciji. Če so prioritete v družini jasne, potem se bo zgodila uspešna družbena verižna reakcija. V moji družini trenutno govorimo angleško, malajsko, slovensko in bosansko. V tem ne vidim nič slabega. Ravno nasprotno. V tem vidim bogastvo in znati več jezikov pomeni dodatno življenjsko vrednost v številnih pogledih.
Moj mali simpatični soimenjak v Ljubljani (Ahmed Bešić je nekaj let star deček) pravi: »Ko smo v Sloveniji, govorimo slovensko. A kada smo u Bosni, onda pričamo bosanski.« Jaz bi k temu dodal: trudimo se uporabljati čim bolj pravilen jezik, sploh ko smo v javnem prostoru ali ko pišemo nekaj, kar bo bralo več ljudi. Osebno zelo pazim na to, da uporabljam dvojino. Ko se potrudiš, ni težko. S tem bomo pokazali spoštovanje do tistih, ki so skozi stoletja čuvali naše različne kulture in dediščino, hkrati pa bomo ohranili enotnost in red, znotraj katerega se bodo lahko sporazumevali ljudje, ne glede na to, od kod iz Slovenije so. Spomnim se dogodka iz študijskih let, ko sta se na fakulteti srečala moj sošolec in njegov prijatelj, oba iz Prekmurja. Pogovarjala sta se kakšnih deset minut v prekmurskem narečju in nihče od nas preostalih ni razumel skoraj nič. Šele ko sta »preklopila« v pogovorni jezik, je pogovor stekel tudi s preostalimi v skupini.
Prav tako ni treba pozabiti zamejskih Slovencev in Primorcev, ki so ohranili slovenski jezik v času italijanske okupacije. Prihodnji teden bomo praznovali dan reformacije, ko se bomo spomnili jezikovne zapuščine, ki so nam jo zapustili Trubar, Dalmatin in Bohorič. Ti ljudje so veliko žrtvovali za to, da je danes lahko slovenski jezik uradni jezik v neodvisni Sloveniji, zdaj pa imamo zahvaljujoč njim tudi ustanove, ki skupaj s prebivalstvom skrbijo za to, da se bo ohranil tudi v bodoče.
Zato, ko močni vetrovi pihajo v našo jezikovno identiteto, ne bodimo osameli hrast.
Bodimo raje vrba, ki se tako nežno prilagodi vetrovnim spremembam, a trdno ostaja na svojem mestu.
***
Ahmed Pašić je družbeni aktivist, ki si je z ustanovitvijo društva in liste Za lepše Jesenice prizadeval za izboljšanje lokalnega in širšega okolja v Sloveniji, a si je bil zaradi težav pri iskanju zaposlitve, tako kot v zadnjem času številni Slovenci, to prisiljen poiskati v tujini. Trenutno živi in dela v Singapurju. Na Delo.si lahko prebirate njegov mesečni blog, v katerem predvsem primerja življenje v Sloveniji in enem izmed najbolj vitalnih azijskih tigrov.
