Tiskane izdaje
Na svetu naj bi bilo po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije 350 milijonov depresivnih ljudi, od tega skoraj 15 milijonov Američanov. Od te precej visoke številke se jih zdravi le polovica, in sicer zato, ker se večina melanholikov ne zaveda, da so kronično žalostni. Ti podatki in dejstvo, da se depresivni ljudje ne zavedajo lastnega stanja, je bilo eno od vodil raziskave medicinske fakultete na Univerzi Northwestern, piše spletni časopis The Daily Beast.
Raziskovalci Northwesterna so si za nalogo postavili zanimiv preizkus: ali je mogoče prek pametnih telefonov diagnosticirati mentalno stanje posameznikov? Sami so na podlagi testiranja in analize 40 oseb prepričani, da so na pravi poti (čeprav ima raziskava, kot priznavajo, vrsto lukenj − sam vzorec je bil, denimo, premajhen, da bi iz njega lahko povlekli kakšne trdne zaključke).
Ideja raziskovalcev je, da bi pametni telefon s primerno aplikacijo zaznaval način delovanja in vedenja posameznika. Njegov GPS bi na primer sporočal, kje se oseba nahaja − ali je torej večinoma doma ali gre kdaj ven. Prav tako bi pametni telefon beležil interakcije posameznika po telefonu, ki so tudi pokazatelj njegovega duševnega stanja. (Ne)aktivnost na telefonu je tako nekakšno zrcalo človekovega mentalnega stanja, daje podatke o njem, ne da bi bil pri tem nasilen ali invaziven, pravijo raziskovalci. Diagnozo telefon ponudi, ne da bi se posvetoval s »pacientom« in ne da bi ta vanjo vložil kakršnekoli napore.
Seveda pa pri človeku stvari nikoli niso tako preproste. Obstajajo namreč študije − opozarja The Daily Beast −, ki dokazujejo, da čezmerno ubadanje s pametnim telefonom lahko pripomore k depresiji. Študentje, ki se preveč igrajo s telefonom in prek njega obsesivno dostopajo do družabnih omrežjih, ki se, skratka, ne morejo odcepiti od svoje napravice in njenih številnih možnosti »druženja«, so nagnjeni k hitremu menjavanju razpoloženj in večjim čustvenim izbruhom. Prav tako imajo težave s koncentracijo in se sploh težko osredotočijo na zadano nalogo. A to ni vse. Ista študija namreč ugotavlja, da takšno obsesivno poslovanje prek pametnjakoviča lahko pomeni, da poskuša posameznik spremeniti svoje ne preveč rožnato razpoloženje. Telefon torej uporablja kot distrakcijo od samega sebe in svojih težav. Prav takšne vrste depresivneži bi morda sprejeli diagnostično aplikacijo na svojem pametnem telefonu, menijo na Northwesternu.
Študija ameriške fakultete kaže na zanimivo razmerje človeka ne le do svojega telefona, ampak tudi do samega sebe. Medtem ko je lahko posameznik povsem v temi glede tega, kako se počuti, je to že po številu klicev, ki jih opravi, ali pa po tem, kolikokrat je preveril svojo stran na facebooku, povsem jasno njegovemu telefonu. Ta hladni pripomoček brez zavesti je lahko orodje človekovega ozavedenja. Človek odgovora ne najde sam v sebi, ampak v svojem digitalnem podaljšku.
Kakšen cinik bi v takšni aplikaciji nemara prepoznal tudi način, kako se posameznik izogne iskanju primernega terapevta ali psihoanalitika. Kolikor obstajajo primeri uspešnega terapevtskega razmerja, pa je − kot z vsem v življenju − prav toliko primerov spodletelih srečanj med človekom v stiski in tistim, ki naj bi mu nudil profesionalno pomoč. Pametni telefon se tu kaže kot neke vrste nad-analitik, ki zgolj hladno beleži naše simptome. Ne zanima ga, od kod ti izvirajo, vseeno mu je za naše zaprašene travme in naše bolečine, njegova naloga je le hladno beleženje naših aktivnosti. Seveda je prav tako preveč mehanična lahko tudi njegova diagnoza. Toda v časih, ko se človek težko zanese nase in včasih tudi na soljudi, je takšen striktno programirani pristop k simptomom in duševnemu stanju lahko dobrodošel.
Seveda pa bi verjetno nekateri tudi obrnili cinikovo modrost: je možno, da bomo iskali terapevta zato, da bi se ognili resnici, ki nam jo ponuja naš telefon? Bomo postali družabni samo zato, ker ne bomo prenesli sporočila, ki nas o nas že čaka v telefonu?
