Servus, stari!

Tvoja analiza Brendijevega besedila je vrhunska, brez heca, in nasmejala me je skoraj do solz. Poleg tega ima po mojem konkreten potencial, in če oborožen z njo pristopiš h kateremu koli promotorskih kreativcev, ki v duhu inovativnih kampanj iščejo »zgodbo«, boš skoraj gotovo prodrl. Reklamno geslo, ki mi prvo pade na pamet, bi se verjetno glasilo: »Tudi Brendi je trendi.« Rima je sicer šibka − pa ne v strogo vzetem literarnoteoretskem pomenu −, poanta pa vendarle lepo zasije.

Estetske sodbe so v svojem temelju subjektivne, zato je o njih vselej težko razpravljati. Seveda pa je ta subjektivnost tudi varljiva, saj je odvisna od množice kulturno, civilizacijsko, ekonomsko, politično in modno obarvanih filtrov, ki usmerjajo naš pogled in oblikujejo naš okus. Do te točke se s teboj absolutno strinjam, mislim pa, da je prišel čas, da greva čez. Oziroma da to vsaj poskusiva storiti.

Ne zameri mi, ampak privoščil si bom kratek ekskurz v prazgodovino filozofske misli. Zgodbo, ki jo bom povedal, sem rad uporabljal še v časih, ko sem se šel gimnazijsko prosveto, zato bo morda zvenela šolsko, je pa po mojem dovolj ilustrativna in predvsem pomembna ter si zato zasluži, da je povedana.

Gotovo še pomniš znamenitega Sokratovega spora s sofisti. Zgodba je v temelju precej preprosta: sofisti so Sokratovi sodobniki, ki pravzaprav počnejo nekaj zelo podobnega kot on, torej širijo znanje in učenost, razmišljajo o svetu in družbi, v kateri prebivajo, in poučujejo atensko mladež. Ena izmed ključnih točk razkola pa je njihov odnos do resnice. Sofisti pač trdijo, da je resnica nekaj relativnega, da je odvisna od razumevanja in interpretacije, da je pogojena z družbenimi in vzgojnimi okviri in da je potemtakem nikoli ne moremo doumeti v njeni enosti in absolutnosti ter da se zato v to iskanje niti nima smisla spuščati, da je torej precej bolj koristno izuriti se v prezentaciji tega, kar je po našem mnenju resnično, in to predstaviti na način, ki bo prepričljiv in nam bo omogočal, da bomo z njim prodrli ter prepričali tudi druge, da imamo prav. Nama to zveni znano?

Na drugi strani stoji nori kamnosek, ki se s temi pravil, čeprav jim priznava njihovo realno vrednost in prepričljivost v skupnosti, ki ji z vsem srcem pripada, ne strinja. In čeprav se tudi sam povsem zaveda nedosegljivosti in neubesedljivosti enotne in absolutne resnice, vztraja v njenem iskanju. Oziroma prosto po Sokratu: resnica mi je nedoumljiva, morda v neki enotnosti niti ne obstaja, ampak ravno zato ji posvečam vsa svoja miselna iskanja. Poudarek: ne kljub temu, pač pa ravno zato. Ker je pristanek na totalno relativnost vsega sicer povsem v skladu z realnostjo sveta, v katerem živimo, hkrati pa v neskladju s svetom, v katerem bi radi živeli. Vztrajati v smislu se morda zdi nesmiselno, ampak ravno v tej paradoksalni poziciji se začenja drža, ki sega onkraj golega preživetja (če se le da, na čim večji nogi), in ustvarja pogoje za življenje v pravem pomenu besede. Tu se etika zoperstavi politiki, poezija ekonomiji, vera v lepoto in smisel pa arbitrarnosti mnogokrat vsiljenih sodb okusa. In če se vrnem k najini debati: vse, kar praviš, je res. In ne kljub temu, pač pa ravno zato se s tabo ne strinjam.

Oprosti, če me je v moji prosvetni drži zaneslo predaleč, in žal mi je, ker ti ne morem podati odgovora Ane Hofman na vprašanje o razliki med Rock Partyzani in zborom Kombinat. Tudi ona ga ni podala, vprašanje je bilo retorično. Seveda so retorična vprašanja dragocena in več kot smiselna, ampak zgolj takrat, ko so v službi iskanja, ne pa takrat, ko so sama sebi namen. V tem duhu berem tudi tvojo analizo Nje, ki sanja Pariz, in Njega, ki sanja domače meso, ker gotovo je treba osmišljevati svoj čas in prostor ne zgolj skozi pripadnost stvarem, ki jih imamo radi in jih doživljamo kot svoje, pač pa tudi skozi refleksijo tistih, ki so nam manj domače ali pa se nam celo ne zdijo vredne naše pozornosti. Kako se v ta tukaj in zdaj umeščaš ti? Kako ju osmišljuješ? In − če vklopiš kombinacijo flanelastih srajc ter ekoloških živil lokalnih proizvajalcev v njeni najbolj bizarni, a hkrati tržno zanimivi različici − kako se počutiš kot Slovenec?

Bodi dobro in si piševa.

Narat