Tiskane izdaje
Enakomerna melodija hitrega vlaka. Vrečka na tleh. Tista navadna, šumeča, beloprozorna. Tista, ki jo v prodajalnah navadno dajo brezplačno. V njej napol prazna plastenka pomarančnega soka, plastenka vode, dve jabolki, zavitek piškotov, napolitank.
To je vse, kar je ostalo. In ostalo je vse. Kajti nihče se naslednjih sedem ur potovanja ni usedel na sedež, pred katerim je čakala vrečka. Kot da bi njen lastnik sedel na stolu, kot da bi tam še vedno smel sedeti.
Poklicali so ga z vlaka. Pred tem so se nanj drli v srbščini. Najprej niti ni vedel, da se pogovarjajo z njim. Mahali so z njegovim potnim listom, češ, kaj je to, češ kako, ali ne potrebuje vizuma. Niso vedeli, niti sami niso vedeli. Do zob oborožena carinika sta po tem, ko so se sporazumeli edino to, da nihče, niti onadva niti fant ne govorijo angleško, odvihrala z vlaka. Minila je minuta. Minili sta dve. Tri, štiri, pet. Minute tišine vagona, polnega ljudi pravega videza, ki so svojo radovednost usmerjali v fanta temnejše polti. Ga izpostavljali in mu odvzemali dostojanstvo, človečnost. Civilizirani evropljani.
To je vse, kar je ostalo. In ostalo je vse. Foto: Ka. M.
Ko sta carinika privihrala nazaj na vlak, sta fantu v svojem jeziku povedala, da mora z njimi. Da mora z vlaka, in naj – brž – vzame svoje stvari. Pri tem pokazala na njegov nahrbtnik. Zmeden je fant vstal in ga, po tem, ko sta na njegov nahrbtnik pokazala drugič, začel dvigovati v smeri proti polici, namenjeni prtljagi nad glavami potnikov. Da ga pač pospravi tja.
Ne, ne, ti ideš sa nama. Zmedeni pogled. In moja prekleta usta, ki so v strahu pred jezo organov pregona ostala zaprta in fantu niso objasnila, kaj hočejo od njega. Nekaj sekund, ko so se fant in carinika gledali z izbuljenimi očmi, ne vedoč, kako naj se sporazumejo, je trajalo v nedogled.
Pantomimi je končno sledil odrešujoč konsenz, da mora fant z vlaka. S svojim nahrbtnikom. In je šel. Čakali smo. Minuta, dve minuti, tri minute. Deset minut, trinajst minut. Po trinajstih minutah je vlak odpeljal, jaz pa sem presenečeno zajela sapo. Naivna kot vedno. Ni se vrnil. Vsaj na vlak ne. Verjetno v Beograd. Je že moralo biti v skladu s pravili. Kdo bi vedel.
A ostala je njegova vrečka in vse, ki smo potovali v Ljubljano, je ves čas opominjala na sprevrženost pravil domnevno civilizirane evrope, morilke sanj mnogih, ki so padli v zanko njene samopromocije. Da je vključujoča in civilizirana. Da ni izgubljena reva, ki na lažnih temeljih poskuša samo preživeti. Preživeti, enako kot tisti, ki prihajajo polni upov po dostojnejšem jutri. Teh ne bodo uresničili tu, ne v evropi. Vsaj ne še.
