Tiskane izdaje
»Bolje, da se Evropejci prepiramo v Bruslju, a ostanemo skupaj in rešujemo skupne probleme, kot pa da gremo narazen in se znova streljamo na kaki novi soški fronti,« mi je po tem, ko sem ugasnil diktafon, te dni dejal sogovornik z insajderskim vpogledom v drobovje evropske realne politike. Dodamo lahko, da ta vizija skupne evropske prihodnosti vsaj toliko kot za Evropejce velja za Slovence.
Slovenija zdaj nedvomno bolj potrebuje Unijo kot pa EU potrebuje Slovenijo - in če je kaj v našem prvinskem nacionalnem interesu, je to pač članstvo v bolje delujoči Uniji. To smo očitno pripoznali, saj ne glede na vso našo samodestruktivno politično folkloro in tudi strele v lastno koleno, samo da kratko potegne politični nasprotnik - spomnimo se samo povabila zloglasni trojki v letu 2013 - zdaj pri nas ni politične opcije, ki bi svojo agendo gradila na izstopu iz Evropske unije.
Kot vemo, drugje po Evropi ni tako. Po lani izglasovanem brexitu so spet oživele pobude za grexit, frexit, itexit, spexit. Celo v visoko demokratični in bogati Danski je na skrajni levici in desnici nastala pobuda za referendum o izstopu iz EU in o dexitu, tudi švedski skrajni desničarji odkrito govorijo o swexitu itd. Kakšna na politični horuk nastala domislica o slexitu, slovenskem odhodu iz Unije, še ni nastala, kaj šele prodrla. Kar dokazuje, da se v bruseljski Uniji za zdaj počutimo dovolj dobro, da ne vzniknejo pobude o osamosvojitvi oziroma odcepitvi, ki so nas pripeljale iz jugoslovanske »ječe narodov.«
Res pa iz bruseljskih vrhov dobivamo, tudi te dni, precej dvoumne in nasprotujoče si signale. Kratko skico tega nam je nakazal obisk obeh evropskih prvakov, predsednikov evropske komisije in parlamenta, Junckerja in Tajanija, ki je razkril aktualno krizo »leadershipa«, vodenja ključnih evropskih inštitucij. Pomenljiva je bila recimo njuna kakofonija, povsem različen odnos do arbitraže, torej do vprašanja, ki bo letos središčna točke slovenske zunanje politike in tudi pomembna predvolilna tema predsedniških in parlamentarnih volitev.
Potem ko je Juncker v četrtek razveselil slovenske gostitelje (in ujezil Hrvate) s potrditvijo stališča, da je mnenje arbitražnega sodišča treba spoštovati, navsezadnje je bila prav komisija pod takratnim švedskim predsedstvom politični sponzor arbitraže, je včeraj predsednik parlamenta Tajani - deluje kot precej bleda senca predhodnika, karizmatičnega Martina Schulza - poskrbel za hladno prho z izjavo, da gre pač pri arbitraži zgolj za dvostransko zadevo med sosedama...
Junckerja se sicer spomnimo kot pragmatičnega, diplomatsko veščega predsednika evroskupine (vodil jo je od 2004 do januarja 2013), ki je v kriznih trenutkih ravnal precej bolj premišljeno in zrelo kot njegov naslednik na čelu evroskupine Nizozemec Dijsselbloem. No, kot prvi mož evropske komisije se zdaj 63-letni politik ni znašel tako dobro kot v prejšnjih vlogah - bruseljski insajderji vedo povedati, da je precej nalog preložil na prvega predsednika komisije Timmermansa in vodjo svojega kabineta Selmayra - in potreboval je kar dve leti in pol, da je zdaj dal na mizo pet precej splošnih, nedodelanih scenarijev prihodnosti EU. Vseevropska razprava o njih bo očitno zaznamovala evropsko politično dinamiko leta 2017, tako kot je evropsko leto 2016 odločilno zaznamoval brexit.
Ko se 27 držav odloča med petimi scenariji prihodnosti, že preprost matematični izračun pokaže, da je možnih scenarijev prek 100 - in, če parafraziramo Krležo, bo v evropski krčmi letos zagotovo kar nekaj težkih besed, prerivanja, taktiziranja in iskanja zavezništev. Majhne države bodo morale biti še posebej okretne, a tudi previdne pri tem vseevropskem premeščanju. Na prvi pogled bo sicer morda nekaj lažje tistim, ki nastopajo povezane v skupine (višegrajska skupina, države Beneluksa, skandinavske in baltske države), mi smo tu videti bolj osamljeni, brez trdnih zaveznikov.
Kam naj torej Slovenija, zgodovinsko ukleščena med same večje in ne vedno najbolj prijazne sosede, zdaj usmeri svoj evropski kompas?
Strateško lucidno mi je to že pred leti razložil pokojni Niko Kavčič, ki je tedaj pripoznal priložnost za evropsko pozicioniranje Slovenije predvsem v geostrateški legi in navezavi na Bavarsko oziroma Nemčijo kot naš največji izvozni trg, seveda na podlagi skupnih gospodarskih in geopolitičnih interesov. Kar nekaj priložnosti, vključno s pravočasno gradnjo drugega tira, smo sicer tu že zamudili.
A Slovenija kot majhna, izrazito izvozno usmerjena država z evrom, bi si morala zadati najbolj ambiciozne cilje - v zdajšnjem Junckerjevem kontekstu bi bil to pač verjetno razmislek o tretjem od petih ponujenih scenarijev, ki pomeni, da »države, ki hočejo več, tudi storijo več.«
Ali si res želimo tak nastanek Unije prve hitrosti in Slovenijo v njej, je zdaj vprašanje za naše državljane, predvsem pa za vladajočo politično elito, ki nam je nedavno oznanila svojo vizijo Slovenije do 2050. Zdaj so na mizi scenariji razvoja Evrope na precej krajši rok, do leta 2025. In kot kaže, bodo ne le tema francoskih in nemških, pač pa tudi naših volitev, predsedniških in parlamentarnih.
Hic Rhodus, hic salta torej za naše politične odločevalce, da pogledajo čez okvire in planke svojih štiriletnih mandatov. Na potezi pa je predvsem osveščena javnost: če bomo v Sloveniji spet začeli aktivno razmišljati o našem mestu in priložnostih v Uniji in to znali tudi izkoristiti, bo to za nas pač največja dodana vrednost petih Junckerjevih scenarijev, karkoli si že mislimo o njih.
