Slovenec v križišču
pet, 21.04.2017, 12:00
Slovenec v križišču

Res je, da s tlačenjem v polno križišče ne bomo hitreje napredovali po cesti, a bomo s tem vsaj drugim učinkovito zaprli pot.

Ni lahko biti v avtu na ljubljanskih ulicah, pa čeprav ga sploh ne voziš. V življenju človeka redko preplavi takšna žalost kot tedaj, ko sredi belega dne − niti ne nujno med prometnimi konicami − obtiči na enem od križišč v središču Ljubljane.

Prizor, ki se ponavlja iz dneva v dan, je namreč ta, da se slovenski vozniki radi tlačijo v že tako ali tako nabito polna križišča. Zanje je zelena luč znak, da morajo naprej, pa čeprav to pomeni, da se ne bodo mogli pravočasno pretolči skozi križišče, in čeprav s tem vsem drugim onemogočijo prost prehod. Slovenski voznik se namreč požvižga na cestna pravila, ki so na tej točki čisto jasna − da namreč voznik ne sme zapeljati v polno križišče, tudi če ima zeleno luč.

Kaj napelje osebo, da slabo situacijo v prometu s svojim ravnanjem še poslabša, je seveda eno tistih večnih vprašanj, ki nikoli ne dobijo čisto zadovoljivega odgovora. Seveda gre v prvi vrsti za nepotrpežljivost in živčnost, ki ju ljudje tako radi gojijo in vzdržujejo − še posebej na cesti −, pa tudi za čisto civilizacijsko naravnanost, skladno s katero pot − kljub vsem prizadevanjem filozofa G. W. Hegla − še vedno ni tako cenjena kot sam cilj. Takšen prometni vzorec se ponavlja, pa čeprav s svojim delovanjem ljudje le podaljšujejo pot do svojega cilja.

Druga razlaga, ki zadeva slovenski nacionalni značaj, pa je tista, po kateri ignorantski voznik pač zapelje v gnečo, misleč: »Zakaj bi se zadrževal na robu križišča? Res je, da s tem ne bom hitreje napredoval na svoji poti, a bom s tem vsaj preprečil, da bi to uspelo komu drugemu.«

To mentaliteto dobro povzema vic, v katerem zlata ribica v zameno za svobodo izpolnjuje željo Slovencu. Ta si zaželi: »Sosedu vsega dvakrat toliko kot meni.« »In kaj je tvoja želja?« vpraša zlata ribica Slovenca. »Da bi mi crknila krava.«

Slovenska majhnost in škodoželjnost nista zadovoljeni tedaj, ko človek poseduje kaj boljšega in dražjega kot njegov sosed, ampak tedaj, ko ima sosed še manj kot on − ko gre drugemu vsaj tako slabo kot njemu.

Dejansko bi si slovenska prometna psihopatologija zaslužila več pozornosti, kot jo prejema. Avtomobili namreč ljudem zagotavljajo skoraj takšno anonimnost, kot jo neotesanim anonimnim komentatorjem omogoča svetovni splet, zato je avto očitno prostor, kjer si dajo duška in kjer pride na dan resnica določenega posameznika. Če se kdo sprašuje, kako dober je človek v resnici, naj se opazuje med vožnjo in še posebej naj bo pozoren na to, kako se obnaša pred natrpanim križiščem.

V teh majhnih, neolikanih potezah, vselej osredotočenih na dobrobit samega sebe namesto na dobrobit drugega ali celo na izboljšan položaj celotne skupnosti (voznikov), se pokaže pravi mali jaz sleherne osebe.

Morda se zdi takšna observacija slovenskega prometnega značaja pretirana, a nizkotne in pritlehne poteze, ki se odvijajo na cestah, lahko v resnici ljudem pokvarijo ne samo pot, ampak tudi cilj − če o kakšnih hujših posledicah objestnosti in škodoželjnosti voznikov in voznic niti ne govorimo.

V nasprotju s tem vljudne prometne geste − geste prijaznosti, kavalirstva − ne terjajo veliko truda, lahko pa bistveno pripomorejo k splošnemu prometnemu vzdušju. Če ljudi k lepšemu vedenju v avtu ne more primorati pomen solidarnosti, ki se celo v Sloveniji kdaj kot čudež porodi na cesti, naj bodo vsaj pragmatični − saj s svojo pozornostjo do drugih predvsem sebi omogočijo hitrejše napredovanje do želenega cilja.



Slovenec v križišču

Križišče kot oder za slovenski nacionalni karakter. Foto: Jure Eržen/Delo

Prijavi sovražni govor