Tiskane izdaje
Ko je leta 2010 takrat oseminosemdesetletni Christopher Lee izdal simfonično metal ploščo Charlemagne: By the Sword and the Cross, se je zdel nesmrten. Dajal je vtis nekoga, ki je neskončno star in neskončno izkušen, a ima kljub temu pred seboj še celo večnost. Pet let kasneje se je pri triindevetdesetih umaknil iz nam dosegljive resničnosti in nenadoma se zdi, kot da je umrl zelo zelo mlad. Rahla naj mu bo zemljica.
Od nekdaj ugibam, kako to da ljudje, pri splošni relativizaciji poklicev in prevpraševanju smisla praktično katere koli človeške dejavnosti, s tako strastno vztrajnostjo čislamo poklic igralca. Kaj je tisto, zaradi česar se nam zdi verodostojno oponašanje drugih vredno vsega denarja, pozornosti in občudovanja? Dlje ko razmišljam, bolj verjetno se zdi, da nas, narcise, kakršni smo, malokaj pretrese bolj od neprestanega opazovanja naše lastne narave v sliki in besedi.
Dober igralec je prazen prostor. Platno, na katero lahko apliciramo vso kompleksnost človeške zavesti in človeškega ravnanja, zamolčanih in realiziranih strasti, vse dobro in vse zlo, ki smo jih zmožni. Odsotnost vsebine, obraz, ki ga je treba naličiti, govor, ki ga je treba šele napisati, potencial, ki se ga da ukriviti in priličiti vsaki zamisljivi situaciji. Lahko je neumen, lahko neizobražen, nihče ne pričakuje, da bo poštenjak, kaj šele dobričina, vse, kar od njega pričakujemo je, da bo znal vse to uprizoriti. Po drugi strani pa je najboljši igralec tisti, ki daje slutiti, da se vse tisto, kar prikazuje, za njim z odra ali filmskega platna vleče v resničnost. Tak igralec je bil Christopher Lee.
Sorodnik Karla Velikega in Iana Fleminga, Titov prijatelj, zavezniški vojak, specialec, aristokrat po duhu in premoženju, Drakula, ki je v prostem času študiral okultizem, a o njem vedno govoril z zadržanostjo skeptika. Imel je tiste vrste vednost, ki stvarem podeljuje dostojanstvo, in tiste vrste izkušnje, ki ljudi odrešujejo pred grožnjo malenkostnosti.
Nikoli se nisem znala zares opredeliti glede vprašanja, ali obstajajo zgodovinska obdobja, ki so objektivno veličastnejša od drugih, ali je vsak svoj čas prisiljen videti kot nezadosten, a občutek mi prigovarja, da s počasnim umikanjem ljudi, kakršen je bil Christopher Lee, odmira čas, ki bi ga bilo vsej grozi navkljub vredno ohraniti na dosegu roke.
A to, da morajo pred smrtjo kloniti tudi možje tako velikega formata, je več kot zadosten argument tezi o tem, kako neučinkovita je človeška sila, kadar se bori s samovoljo življenja in kako šibak je naš odpor.
