Smejati se Trumpu
pet, 22.09.2017, 12:00
Smejati se Trumpu
Funkcija norčevanja iz Trumpa je ta, da se levici ne bi bilo treba soočiti s politično resnico lanskih ameriških volitev.

Na letošnjih emmyjih je voditelj Stephen Colbert inspiracijo za svoje šale pričakovano našel tudi v ameriškem predsedniku Donaldu Trumpu. Med drugim je dejal: »Vsi vemo, da emmyji veliko pomenijo Donaldu Trumpu, saj je bil večkrat nominiran za oddajo Celebrity Apprentice, a ni nikoli zmagal. Zakaj mu niste dali emmyja? Tole vam povem: če bi dobil emmyja, stavim, da ne bi kandidiral za predsednika. Tako da ste vi krivi ...«

Nasploh se ob letošnjih emmyjih potrjuje ugotovitev, da je Donald Trump nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo ameriški zabavni industriji. Oddaj, kot je Saturday Night Live ali Nocoj z Johnom Oliverjem (obe sta prejeli tudi TV-nagrade), pa tudi cele vrste satiričnih in pogovornih oddaj si ne moremo več predstavljati brez ameriškega predsednika. Donald Trump je s svojimi predrznimi, norimi, neprimernimi izjavami, s svojo slikovito pojavnostjo in gestikulacijo neskončen vir navdiha in predvsem predmet brezkompromisne satire.

Senca ameriškega predsednika je bila tako vseprisotna na emmyjih. Zmagovalci so v zahvalnih govorih kar tekmovali, kdo bo bolj učinkovito pokritiziral najmočnejšega politika v državi.

Pri takšnem, tako rekoč soglasnem nasprotovanju ameriškemu predsedniku, ki ga izkazuje ameriška filmska televizijska srenja, pa vendarle lahko občutimo zadrego. Zakaj? Na ravni dejstev njenemu odporu do Trumpa težko oporekamo. Donald Trump je mizogin, neracionalen, nepremišljen, potencialno nevaren politik, ki ima preveč rad svoj twitter račun in ga vse prepogosto zlorablja. Toda to ne pomeni, da je tudi pozicija, iz katere liberalna Amerika v neskončnost niza šale na njegov račun, neoporečna.

V prvi vrsti je problem ta, da se je iz Trumpa prelahko norčevati. Zdi se namreč, da je on sam svoja najboljša karikatura in sproža komične učinke z vsakim svojim javnim nastopom. Poleg tega se je treba vprašati, kaj je učinek šaljenja na njegov račun? V njem prav gotovo ni nič politično subverzivnega. Pokroviteljske liberalne duše s svojimi cinizmi in sarkazmi dozdevno opravijo svojo državljansko dolžnost, si operejo bogataško vest in nemoteno živijo svoja mondena življenja dalje, pri čemer si samozadovoljno čestitajo za svoje pronicljive politične intervencije. 

V norčevanju iz Trumpa je očitno nečesa preveč in nečesa premalo. Bolj ko se kopičijo šale in norčevanja na njegov račun, manj je premisleka o tem, kaj Trump kot politični fenomen sploh pomeni ali simptom česa je Trump. In − kar je morda še bolj neznosno − več ko se skozi satiro proizvaja prepričljivih dokazov o njegovi nesposobnosti vladanja, manj ti tehtni argumenti vplivajo na njegovo javno podporo. Očitno je torej, da satira zgreši svoj namen in verjetno še krepi privrženost Trumpu; vsaj pri tistih, ki se morda takisto počutijo tarče vzvišene, pokroviteljske kritike liberalnih šaljivcev.

Norčevanje iz Trumpa je pravzaprav tipična ideološka operacija, katere funkcija je predvsem ta, da se liberalni levici ne bi bilo treba soočiti s politično resnico lanskih ameriških volitev. Resnica pa je, da je ameriška levica ključne antagonizme ameriške družbe (povečevanje neenakosti, razredni boj, z njim povezan rasizem, ekologijo itd.) zamenjala za politično korektnost. Še več, politiko, ki naj bi urejala ključne probleme družbe, je zamenjala zgolj za politično korektnost. Če se pravilno izražamo o manjšinah, če se različnim identitetam poklonimo s sorazmerno razdeljenimi nagradami (kot se je zgodilo na letošnjim emmyjih), če upoštevamo takšne in drugačne kvote, potem smo dozdevno že opravili vse in odslej živimo v sijajni družbi.

Ameriški liberalci krvavo potrebujejo Trumpa, da bi prikrili, kako malo lastnih političnih idej imajo in da so tiste, ki jih imajo, še bolj smešne in neumne kot sam Trump.



Smejati se Trumpu

Alec Baldwin je prejel nagrado za svojo upodobitev Trumpa v oddaji Saturday Night Live. Foto: AP Pictures

Prijavi sovražni govor