Tiskane izdaje
Nikoli ne stori nič takšnega,
da zaradi tega ponoči ne bi mogel spati.
Richard Branson
Z nuno sem se sprehajala po enem izmed meditacijskih centrov v Burmi, ko sem na stezi zagledala bankovec. Brez razmišljanja sem ga pobrala in ga veselo podala nuni, da ga bo sprejela za njihov meditacijski center.
Takoj se ga je branila in rekla: »Ne, pusti ga na tleh, kjer je bil.«
Najprej sem pomislila, da ji to prepričuje prepričanje, da pobiranje denarja s tal prinaša nesrečo ali kaj podobnega. Meni so že zgodaj v otroštvu vcepili prepričanje, da je najti denar na tleh pozitiven znak vesolja, ki pomeni, da boš dobil še več denarja. Če ga pustiš na tleh ležati, pa pomeni, da ne spoštuješ denarja, tudi če najdeš zgolj en cent.
Zato bi se morali vsakega centa veseliti. Zakaj se ga ni tudi nuna?
»Nikoli se s tal ne pobere ničesar, kar je druga oseba izgubila. Kaj pa če ugotovi? Razumljivo je, da bo se po izgubljeni predmet vračala po poti, kjer je nazadnje hodila. Zato ga pusti tam, kjer si ga našla. Ni naše, pripada nekomu drugemu, prav je, da se k njemu tudi vrne.«
Seveda sem bankovec odložila nazaj na tla.
Pojasnjevala je naprej: »Kaj pa če bi v nekem trenutku ugotovila, da pri sebi nimaš svojega zvezka?« Opazila je namreč, da se svojega rokovnika držim kot klop, razumljivo, saj sem vanj na roko napisala že skoraj vso knjigo.
»Kaj bi storila? Verjetno bi se vrnila na vse lokacije, kjer si bila, in po poti, po kateri si hodila, da bi ga našla, kajne? Če bi ga kdo vzel, čeprav v dobri veri, da ga zavaruje, bi imela veliko manjšo možnost, da ga dobiš nazaj. Zato je pomembno, da pustimo stvari tam, kjer so.«
Prepričala me je. Saj je res bolj razumljivo, a nikoli nisem razmišljala na tak način. Toda, še vedno mi ni dalo miru: »Ah, vrednost bankovca je manj kot osem centov, kdo bo pa opazil? Pa tudi če bo, bi mu vzelo preveč časa, da bi se vrnil nazaj po ta drobiž. Kaj pa če ga na odpihne veter ali razmoči dež? Bo sploh imel kdo kaj od tega?«
Vendar ni pomembno, koliko denarja je bilo, gre se za načelo, navado, ki jo imajo privzgojeno. Mi pa večkrat preračunavamo in (preveč) razmišljamo.
Čez tri dni sem se vrnila v isti meditacijski center, ker smo se dogovorili, da bodo pripravili nekaj knjig in drugega gradiva o budizmu in meditaciji vipassana. Zanimalo me je, kaj se je zgodilo z bankovcem. Verjamem, da se moja sopotnica drži načel, o katerih mi je pripovedovala, sem pa podvomila, da jih upošteva skoraj 350 ljudi, ki gredo vsak dan mimo.
Šla sem pogledat. Verjeli ali ne, denar je bil še vedno na tleh, točno tam, kjer sem ga pustila. Nihče ga ni niti premaknil.
Podobno se mi je zgodilo v hotelu na obali. Ker so imeli precej zapolnjene sobe (sama pa praviloma vnaprej ne rezerviram prevoza in prenočišča), sem si uredila tri prenočitve v enem hotelu, dve pa v drugem kakšen kilometer stran. V prvem sem se pred odhodom poslovila od svojih čevljev, ki so očitno prestali več, kot jim je bilo namenjeno, in so bili zreli za odpad. Še isti večer, a že v drugem hotelu, pa je k meni ponižno pristopila prikupna gospodična iz hotela in rekla: »Se opravičujem, da vas motim, vendar so nas klicali iz vašega prejšnjega hotela, da ste tam pozabili svoje čevlje, pa so vam jih kar pripeljali. Izvolite.«
Hm, resno? Povedala mi je še, da so preklicali kar nekaj hotelov, da bi me našli, in bili presrečni, ko so na tej recepciji potrdili mojo prisotnost.
No, čevlji so videti grozno, a sem jih obdržala zaradi spomina na ta prijetni dogodek.
Morda si boste mislili, da je povsem normalno, da stvari, ki niso naše, pustimo pri miru. Na splošno se imamo Slovenci za poštene in pridne, kajne? Se strinjam, toda ali je to zgolj naše prepričanje ali tako tudi živimo?
Naj vam zaupam tokrat o pripetljaju, ki me je neprijetno presenetil, ne presenetil, šokiral.
Z dvema dekletoma sem organizirala največji dogodek za žensko podjetništvo v Sloveniji, 500 podjetnic (število je za tako majhno državo veliko in večina ni verjela našim napovedim, da jih bomo zbrale 500, a jih je letos na dogodek prišlo 530, na kar sem izjemno ponosna).
Letos sem na vidno mesto v središče dogajanja postavila po en izvod vsake svoje knjige v vseh jezikih, v katere so do zdaj prevedene. Dodala sem še eno iz svoje popolnoma prve izdaje prvih tisoč knjig, ki je bila pripravljena še posebej kvalitetno, s trdimi platnicami. Nisem jih prodajala, le razstavila − majhna gesta za grajenje prepoznavnosti knjig.
Po dogodku smo s soorganizatorkama zadovoljno pospravljale zadnje stvari, ko sem opazila, da knjig ni. Vprašala sem hotelsko osebje, ali so jih morda pospravili. Ne. Tudi prav. Vprašam soorganizatorki. Ne. Pogledam naokoli in se kmalu sprijaznim, da so knjige preprosto izginile. Da so jih vzeli. Brez vprašanja.
Vem, da to morda ni najpomembnejša informacija, pa vseeno − udeleženke dogodka so bile ženske, ki imajo lastna podjetja, in so za dogodek v povprečju plačale 60 evrov (knjiga stane le 9,5 evra, torej izgovor, da si je morda ne morejo privoščiti, nikakor ni upravičen). Razlog torej ne more biti v pomanjkanju financ, vendar v odnosu.
A to še ni najbolj pomembno. Bolj me je vznemiril odgovor osebe, ki naj ostane neimenovana, ko sem ji povedala, da so knjige izginile:
»Si imela koga tam, da jih pazi?« me je najprej vprašala. »Ne, pa saj so bile več kot očitno razstavljene kakor v izložbi.«
»Ja, kaj si pa pričakovala? Seveda so jih pobrale, če nisi pazila nanje. Si res mislila, da ti jih ne bodo vzeli?«
Vem, da živim malo tudi v svojem pravljičnem svetu in verjamem, da so vsi dobri, pošteni, prijazni, si pomagajo in hočem to prepričanje obdržati, ker mi prinaša več dobrega kot slabega. Ljudje mi včasih rečejo, da sem naivna ali pripomnijo: »Daj no, bodi realna, zbudi se in poglej okoli sebe. Svet ni pravljica. Življenje je težko in ljudje nesramni in slabi.« Tega ne verjamem in niti nočem verjeti. Ja, imamo mnogo slabih izkušenj, kar pa ne pomeni, da je življenje težko in da so ljudje slabi.
Želim si ostati v svojem svetu dobrih ljudi. Čeprav vem, da niso vedno takšni. A če vidiš v ljudeh dobro, ti dobro tudi pokažejo in dajo. Če verjameš, da je svet lep in se osredotočaš na vse lepo, lepo tudi dobiš. Zato nočem spreminjati svojega pogleda na svet − verjamem, da prav zato tudi vidim svet poln lepot in dobrote.
Zato sem bila tako šokirana nad izjavo, da je povsem normalno in pričakovano, da bodo stvari, ki jih nihče ne varuje, zagotovo izginile. Pravzaprav niti ni tako hudo, da so vzeli knjige, bolj neprijetno je prepričanje, da je to povsem sprejemljivo. In mi se imamo za pošten narod?
Močno zdaj upam, da bodo knjige imele pozitiven vpliv na tiste, ki so jih vzeli, in da ne bodo zgolj ležale nedotaknjene na policah. Če je tako, potem je namen dosežen.
A to ni edini primer.
Pred nekaj meseci sem se pogovarjala z izjemno prijetnim skrbnikom koče v naših čudovitih gorah pod Stolom (to je bil en mojih najtežjih in najlepših zimskih vzponov). Mnogo planinskih koč je lani dobilo vsaj meni zelo lepe skodelice za čaj − bele z minimalističnim izrisom gora in markacije. Že nekaj časa sem jih občudovala, zato sem tokrat vprašala skrbnika, ali jih morda prodajajo, ker bi jo res rada imela. »Koliko jih potrebuješ?« me je vprašal. »Samo dve.«
Izpod pulta je vzel dve skodelici in jih prinesel k mizi z besedami: »Jih ne prodajamo, ker so bile namenjene kočam ob projektu varovanja gora, ampak izvoli, podarjam ti ju.« Vau, neverjetno, s čim sem si to zaslužila? »Cenim, da si me vprašala,« je rekel. »Veš, prav vsak dan nam zmanjka kakšna skodelica, kozarec, spominek ali kaj drugega. Ljudje kar vzamejo, ne da bi vprašali. Zdaj smo tega že vajeni in to vnaprej vštejemo v pričakovane stroške.«
»Vzamejo zgolj skodelice in spominke?«
»Ne, ljudje vzamejo marsikaj. Razglednice, kemične svinčnike, štampiljke, prte na mizah, toaletni papir je seveda stalnica. Enkrat so vzeli celo krtačo za čiščenje WC-školjke − celo videl sem moškega, ki mu je iz nahrbtnika pokukal le konec držala, a sem se le nasmejal sam pri sebi ...«
»Ne morem verjeti ...«
»Ampak tako to je. Navadiš se in sprejmeš, kaj drugega ti preostane?«
»Meni pa se zdi to velika reč! Saj je vseeno, ali je to skodelica, spominek, toaletni papir ali WC-ščetka − to je kraja!«
»Se strinjam s tabo in tega nikakor ne zagovarjam. Žalosti me, da je za toliko ljudi takšno dejanje povsem sprejemljivo. Ampak oba veva, da niso tako eksistencialno ogroženi, da si ne bi mogli privoščiti straniščnega papirja.
»Res je, tudi mene bolj preplavi občutek žalosti kot jeze.«
A dobila sem dve najlepši skodelici iz gora, prijeten gospod pa ekstra visoko napitnino.
Pomislite, ne bi bilo lepše živeti v okolju, kjer bi bilo normalno ne krasti?
Grozljiva je misel, da ljudje mnogokrat vzamejo stvari, ki niso njihove, in so pri tem prepričani, da je tako v redu, češ, saj jim pripadajo. Bodite iskreni in pomislite, koliko stvari je odtujenih iz velikih podjetij. Nihče pa ne pomisli, da je nekdo moral kupiti prav vsak svinčnik, vsak papir in vsak žebljiček, ki je v pisarnah teh podjetij. To je tudi mnogokrat eden glavnih razlogov za propad podjetij, čeprav delavci tega pod nobenim pogojem ne bodo hoteli priznati in verjeti.
Poleg tega so prepričani, da jim to pripada (ne vem, od kod ta misel, a če jim res pripada, zakaj jih skrivajo v torbah in pod oblekami, ko gredo mimo vratarja?) in da s tem ni nič narobe. Ampak je narobe. To je kraja. Za krajo gredo ljudje v zapor. Lahko ukradeš milijon evrov ali eno knjižico − dejanje je enako, le vrednost je druga.
Prepričana sem, da v današnjem času v ospredje vedno bolj prihajajo pozitivne človeške vrednote, med katerimi sta poštenost in pravičnost med bistvenimi. Nekateri se smejejo, če tako trdim, a verjamem, da so tudi današnje energije sveta naklonjene tistim, ki delajo dobro in se zavedajo pomembnih vrednot, v skladu s katerimi tudi živijo.
In svet na koncu je pravičen. Kar si vzel, ti bo na neki način vzeto drugje. Kar si dal, ti bo na neki način nekje dano. Vsa dejanja in misli se povrnejo kot bumerang. Pomislite na to, živite to in svet bo zagotovo še boljši, lepši, bolj varen in prijeten za vse nas. Kamenček na kamenček in počasi ga spreminjamo.
***
P.S.: Prispevek je vzet iz prihajajoče tretje knjige Najdi svojo srečo in mir.
Petra Škarja je skodrana predavateljica s hecnim priimkom, zaljubljena v naravo in potovanja. Tudi avtorica knjig Česar nas niso naučili v šolah in Ameriški milijonarji so spregovorili. Petra je tudi soorganizatorka dogodka 500 podjetnic.
