Spati in obstati

Nespečnost, ki bojda prizadene slehernika vsaj nekajkrat v življenju, je le en dokaz osnovne razsrediščenosti človeka.

Objavljeno
23. februar 2018 11.05
Jela Krečič
Jela Krečič

Spanje, kot vse ostale biološke potrebe človeka, deluje nadvse samoumevno. Spimo, odkar smo se rodili. Kot otroci smo spali precej in pogostokrat proti svoji volji. Tedaj nas je, po dolgem dnevu divjanja, kar zmanjkalo, kot se temu reče. Za razliko od tega starši malih otrok nimajo luksuza nemotenega spanca in v svoji starševski karieri prav zaradi nočnega vstajanja do tega fenomena razvijejo veliko spoštovanje.

To, da je na neki točki treba glavo položiti na blazino, zapreti oči in zaspati, je torej nekaj najbolj naravnega in blagodejnega. Spanje potrebujemo vsi (četudi ne nujno vsi enako), spanje je vir zdravja, spanje omogoča delovanje našega organizma. Spanje je v človeškem življenju, celo v človeškem dnevu, nekaj neizogibnega in - kot se glasi znana krilatica - s spanjem ostajamo lepi in čili.

Spanje ter vsi njegovi blagodejni učinki so nekaj samoumevnega, dokler človek z njim nima težav. Nespečnost ali pa patološka zaspanost (še posebej ko zanju ni neposrednih zunanjih razlogov, kot, denimo, vojna ali lakota) sta ekscesa, ki iz te najbolj naravne človeške biološke potrebe napravita - dobesedno - nočno moro.

A po drugi strani nespečnost poraja tudi več vprašanj: zakaj sploh spimo - torej zakaj je v ustroj našega organizma vključena potreba po dnevnemu odmerku spanca? Kdo smo, ko spimo, kam izgine naš jaz, ko spimo? Kam gremo kot zavedajoči se subjekti v času spanja? Kdo spi in kako je možno, da se - ko se prebudimo - zbudimo spet kot mi sami, torej v kontinuiteti z osebo, ki je šla zvečer spat? Vsak dan v našem življenju ponoči izgubimo vez s sabo, da bi jo zjutraj - in ponavadi brez večjih težav - spet našli.

Znano je, da so sanje - kot eden ključnih elementov spanja - postale izhodišče psihoanalize. Freudovo delo Interpretacija sanj iz leta 1895 jih je postavilo v središče kot enigmatični, a obenem povedni produkt spečega subjekta. Sanje so kraljevska pot do nezavednega, je zapisal Freud. Eden ključnih uvidov njegovega dela je natanko v tem, da sanje bazirajo na neki psihični instanci, ki ni preprosto ločena od nas, od našega jaza, obenem pa je nimamo pod nadzorom in je tudi ne razumemo. Pripada namreč nezavednemu - torej psihični sferi, do katere naša zavest nima dostopa.

Medtem ko naš jaz spi, nezavedno pride na svoj račun v sanjah. Če posplošimo, si v sanjah naše nezavedno iz naših dnevnih spominov in izkušenj sposoja material, da oblikuje scenarij, v katerem posameznik realizira svoje (nezavedne) želje. Obenem so sanje, nadaljuje Freud, tu zato, da bi lahko še naprej sanjali in spali.

A prav tu se tudi vse ponovno zaplete, saj vsi ljudje poznamo more, iz katerih se včasih še preradi skrijemo v budnost. Vsem nam se je že kdaj pripetil komičen zaplet, ko nam je miren spanec pokvaril zunanji dražljaj - denimo zvonenje telefona - in je naše nezavedno hitro ustvarilo scenarij, ki je vključeval zoprno zvonenje; tako smo si uspeli malce podaljšati spanec, a smo se kmalu vseeno nejevoljni prebudili.

Zakaj? Ne nujno zato, ker je postal zunanji dražljaj premočan, da bi se ga lahko tako enostavno znebili. Vse prepogosto se v sanje prikrade nek travmatičen element (boleč spomin, neznosna krivda), ki ga nas je veliko bolj strah kot resničnih življenjskih izzivov, tako da pobegnemo iz sanj v budno realnost zato, da bi v nekem drugem smislu lahko še naprej spali.  

Če imajo sanje psihično funkcijo, da uresničujejo želje in podaljšujejo spanec, zakaj nas potlej lahko pretresejo do dna naše biti? Freudov odgovor bi šel nemara v smeri, da je v nas samih nekaj nam tujega, a obenem neodtujljivo našega, kar je naposled tudi vir raznih težav, zagat, psihičnih problemov, nočnih mor in tesnobe. V tem pogledu je spanje prizorišče, na katerem ta nedojemljivi tujec dobi priložnost za svoj nastop. Izhodiščni razcep, neharmoničnost obstoja kot takega je spremljevalec slehernika.

Nespečnost, ki bojda prizadene slehernika vsaj nekajkrat v življenju, je le en dokaz te osnovne razsrediščenosti človeka. Medtem ko je vsa njegova utrujena bit uperjena v spanje, obstaja nekaj, morda le misel, pomislek, podoba, ki mu nagaja in ne pusti spati; ponavadi celo najbolj tedaj, ko je na smrt zaspan.

Uradna medicina ima vrsto pripomočkov za krotenje našega notranjega nemira. Obstaja tudi precej ezoteričnih, morda poduhovljenih metod, ki naj bi posamezniku pomagale najti mir, notranjo harmonijo, celovitost, trdnost. Verjetno marsikatera od teh pomaga, toda tujca v nas je nemogoče docela ali enkrat za vselej ukrotiti.

A prav zaradi razcepljenosti našega jaza lahko na tega nadležnega tujca, na naše živahno nezavedno življenje, pogledamo tudi kot na nek bonus, nek nepričakovan presežek. Morda tako, da v njem zagledamo komičnega junaka, ki nas zbuja, kadar hočemo spati, in nas ustavlja, ko bi morali delovati, ki nas, skratka, preseneti v najbolj neprimernih trenutkih. Z njim ni lahko, je pa - če uspemo do nas samih zavzeti malo distance - včasih lahko zabavno.