Sporočilo otrok iz Beaver Creeka

Slovenska himna, ki jo je v Beaver Creeku naši Tini Maze zapel otroški zborček, me je resnično ganila, ker nekaj tako prisrčnega ne doživiš vsak dan. Himna brez politike. Himna iz otroških ustec. Himna vsem narodom. Himna za prihodnost. In himna upanja, da bo sonce še vedno in povsod svetilo vsem nam. Dobromislečim. Upam, da so otrokom, ki so tako čudovito zapeli, vsaj malce razložili univerzalnost tega Prešernovega besedila.

Univerzalnost slovenske himne bi morali povzdigniti na svetovno raven, ne pa o Prešernu besedičiti po farovžih in partijskih celicah. No, ne bomo se dosti zamujali s to pritlikavo politiko, imamo le drobcen predlog: Naj se kot »uradna različica« slovenske himne uvede tista, ki so jo zapeli otroci v Beaver Creeku. In pika! No, če se komu ni zdelo imenitno, se da osmisliti tudi vsakoletno mednarodno tekmovanje šol v izvedbi naše himne.

Tu je treba znova spomniti na obisk bivšega slovenskega predsednika Danila Türka v Južni Koreji. Povedal mi je približno takole: Ko sem bil v Pussanu, sprejet z vsemi državniškimi častmi, je orkester najprej medlo odigral nekaj, kar naj bi bilo slovenska himna. Ko pa je bilo tega uradnega onegavljenja konec, je orkester nenadoma na vso moč in s toliko zanosa udaril Avsenikovo Golico, kot je nisem bil še nikoli slišal! pravi Türk.

Glejte, Slovencem manjka »univerzalnosti«, »globalnosti«, svetovljanstva − saj niti kakega Prešerna ali Avsenika ne znamo »plasirati«, »tržiti«. Zato pa smo toliko bolj nadarjeni za šentflorjanske zdrahe, za mešanje megle v naši globeli. K temu, žal, moramo prišteti tudi Act Tank Marka Voljča, ustanovljenega pred dnevi, ki menda ne bo novo politično gibanje, ampak možganski trust. Mojbog, poleg Foruma 21 in Zbora za republiko še ena gora možganov, ki nam bo zastirala sonce?! Dobro, če nočejo biti politično gibanje niti politična stranka, naj se organizirajo kot nova »svobodna univerza«, kakršne so že v vsaki vasi.

Če ta možganski trst ne bo deloval politično − kako pa bo? Bodo tuhtali o novi izvedbi državne himne, recimo z mukanjem, lajanjem in kikirikanjem?

Težava te nacije je, da so vse stranke zanič, zato se vsak novi Marko Voljč intuitivno izogiba vsakršni političnosti, na koncu pa − kot mnogi predhodniki − štrbunkne v strankarsko greznico. Zakaj smo na Šentflorjanskem tako sramežljivi, ko gre za politiko? Seveda ta reč spada v mestno četrt prostitucije in zvodništva, ampak v številnih državah so prostitucijo preprosto legalizirali, ji nabili davke in se s tem rešili marsikaterega problema.

»Dogodek bo zaprt za javnost, vstop boste imeli le vabljeni udeleženci, ki boste potrdili udeležbo in osebno prevzeli vstopnico,« so organizatorji zapisali v povabilu izbrancem. Teh naj bi bilo okoli 600, vabila naj bi šla na naslove znanstvenikov, kulturnikov, publicistov, politikov, gospodarstvenikov ... in še številnih drugih. Ah, je bilo to povabilo v kak nov Rotary ali Lions klub? So za moške zahtevali smoking, za ženske pa večerno obleko? In so identiteto povabljencev preverjali v Voljčevem generalštabu Trilaterale?

Trilateralo so ustanovili leta 1973, prvih 350 članov, izbranih med najbogatejšimi in najvplivnejšimi na svetu, pa je izbral David Rockfeller osebno. Morda je manj znano, da je Trilaterala nastala z dovoljenjem Bilderbergerjev, ki so dobili ime po hotelu v nizozemskem mestecu Osterbeeku. Uradno sploh nimajo imena.

In kajpak se da neuradno postoriti marsikaj, kar bi sicer težko šlo skozi kolesja demokratičnih ustanov in pravnih sistemov. Seveda pa se ne bomo tu spuščali v vrtince mednarodnih zarot in podzemelj; gre nam predvsem za opozorilo, da se utegnejo mimo ustavnopravnega sistema vsak hip razbohotiti vsakršni »možganski trusti«, torej neformalna oblast, ki se je ne da nadzirati − še zlasti ko je podprta s kapitalom. Seveda se to že dogaja, ne vemo pa, kako globoko smo že zabredli. »Zapleti« okoli Banke Slovenije in njenega, blago rečeno, čudnega početja pri dokapitalizaciji in privatizaciji kar smrdijo.

In predvsem: kaj nam pove ustanavljanje novih »možganskih trustov«, ne pa visokotehnoloških podjetij? In strank, ki bi razbile led? Kot, denimo, v Grčijo ... pa morda še kje v prihodnje. Ampak pri nas je, kot bi komentiral Mark Twain: »Po božji volji imamo v naši deželi tri neizrekljivo dragocene stvari: svobodo izražanja, svobodo mišljenja in toliko razsodnosti, da v praksi nikoli ne uporabljamo ne prve ne druge.«

Premislite. Ne verjamem, da bi kak otroški zborček zapel novemu možganskemu trustu iz Cankarjevega doma. Jih je že preveč vsenaokoli ...