Dobro jutro: Sredi današnjega vrta

En sam zariplo rdeč paradižnik na odprti dlani sredi domačega vrta me veliko bolj prepriča v minljivost in majhnost človeka, kakor je to uspelo spisom in knjigi od Svetega Aguština do Slavoja Žižka.

Kako naj po že rahlo otrdelem steblu natlačene plodove ohranim v vsej njihovi svežini in sočnosti vsaj do sredine zime? Da bi se mi takrat sladkasti sok s semeni vred razlival po bradi, ko bi zagrizel vanj, kakor to počnem te dneve in tedne v obilju pridelka? Da bi se ohranil tisti nepogrešljivi vonj sveže obrane in v rokav ali predpasnik na hitro obrisane kroglice, ki jo je narava ravno prav sploščila, da se je izognila popolni krogli in ravno toliko nagubala kožico tam okoli peclja, da ne deluje umetno polikano. Bolj(še) umetniške instalacije od obilno zorečega paradižnikovega grma še nisem videl; še posebno ne, če jutranje meglice še niso črno obrobile ali že kar mrtvaško povesile nobenega lista.

Le kako bi uspel preprečiti to črnenje, me spet nagrize spoznanje o minevanju. In takoj vem, da mi tudi to ne bi pomagalo prenesti užitka svežega ploda v tisti čas, ki mu ga naravni ciklus mahedranja zemeljske krogle in nagibanja proti soncu ali od njega nista odmerila. Da sta mi vsaj teh nekaj paradižnikovih tednov pustila! Kdo ve, ali bi še zaznaval ta vonj, bi še tako podoživljal prvi grižljaj in njegove številne naslednike, če bi imel plodov na razpolago vse leto in za večno dovolj! Kaj bi mi potem nadomestilo radovedne sprehode in težko potešljivo čakanje na prve rdeče plodove vsako leto posebej? Premajhen za odgovore, premalo načitan za filozofske postulate, preveč minljiv za spreminjanje naravnih danosti se zato spet zadovoljim z današnjim pridelkom in današnjim okusom.

Edini znani odgovor na vprašanja, kaj bo jutri, kaj bo pozimi, kaj bo prihodnje leto z menoj, z nami, s paradižnikom, je ta zariplo rdeči plod, ki ga danes držim(o) v odprti dlani sredi današnjega vrta.