Tiskane izdaje
Če bi ljudje hoteli in znali potegniti v prihodnost predvsem najboljše iz preteklosti, potem bi zdaj množično segali po Voltairovi Razpravi o strpnosti [Traité sur la tolérance]. V Franciji je že svojevrsten hit, na Edistatovi lestvici dvesto najbolje prodajanih knjig zaseda za teden 67. mesto. Prava izbira v času poudarjenih fanatizmov ...
Zanimanje za knjigo je občutno poskočilo po 11. januarju, ko se je na francoskih ulicah proti terorizmu povezalo več kot štiri milijone pozitivno mislečih Francozov. Morda je bila, kakor razmišljajo pri Mondu, kriva kamera televizije France 2, ki se je za hip reportažno ustavila pri Traité sur la tolérance, ki ga je nekdo odložil med cvetje in sveče ob spomeniku na Trgu republike. Že dan pozneje so pri Gallimardu opazili znatno povečan interes, ki še vedno ne pojema: v samo nekaj mesecih so ponatisnili več kot 100.000 izvodov in jih prodali. Razprava o strpnosti je vedno aktualni razsvetljenski boj proti neumnosti, slepi veri, verskemu fanatizmu, sovraštvu in sploh nestrpnosti. Z njim je filozofu leta 1765 uspelo doseči rehabilitacijo Jeana Calasa, protestantskega trgovca iz Toulousa, ki so ga tri leta prej po nedolžnem obsodili, da je ubil svojega sina – ljudje so govorili, da ga je pokončal zato, ker se je sin hotel spreobrniti v katolicizem. Glas s predsodki obremenjene množice, sovražne in nestrpne do manjšinskih hugenotov, je omrežil sodnike, Jean Calas je končal grozljive smrti. Voltaire, ki je leto pozneje napisal znameniti tekst in je čez čas dosegel posthumno rehabilitacijo trgovca, je za vse večne čase povedal: strpnost ni še nikoli sprožila vojne, nestrpnost vodi v uničenje na zemlji ...
Misel bi lahko bila odrešujoča, če bi le ljudje, nekoč, danes in jutri, verjeli vanjo. Tako pa je v zadnjem času spet slišati veliko dobronamernih svaril Nacionalne posvetovalne komisije o človekovih pravicah (CNCDH), češ da je Francija preveč »strpna« do rasizma, in rasizma je več kulturnega kot biološkega. Iz njenega zadnjega poročila o rasizmu, ksenofobiji in antisemitizmu je razvidno, da je tudi preveč mešanja imigracije s prestopništvom, celo s terorizmom in še z brezposelnostjo. Predvsem v zadnjem desetletju je na splošno mogoče reči, da se krepijo predsodki proti muslimanom in prav tako antisemitska občutja, pa tudi o Romih na splošno ne mislijo nič kaj dobrega, ampak da so nomadi, ki pogosto izkoriščajo svoje otroke, živijo večinoma od kraj in preprodajanja ter se nočejo integrirati v francosko družbo. Zdaj je razpoloženje takšno, da kar sedem od desetih Francozov verjame, da je danes v Franciji »preveč priseljencev«.
Ni nepomembno, da je bil še leta 2009 delež okrog 47-odstoten. Tri četrtine jih tudi meni, da so prišleki izbrali Francijo, ker računajo na več socialne varnosti, skoraj 60 odstotkov jih misli, da do pomoči dostopajo celo lažje kot pravi Francozi, tretjina pa jih je za nameček še prepričana, da na francoskih tleh rojeni otroci imigrantov niso čisto pravi Francozi. Čeprav ne skrivajo predsodkov, Francozi hkrati, paradoksalno, v 70-odstotnem deležu priznavajo, da je treba priseljene delavce dojemati, kakor da bi bili v Franciji doma, saj pomembno prispevajo k ekonomiji, okrog 63 odstotkov pa jih misli, da imigranti kulturno bogatijo državo. Ni zanemarljivo, dva sta bila še leta 2008 ta deleža precej višja, 81- in 73-odstotna. »Moteči« so predvsem muslimani, saj ima kar 45 odstotkov vprašanih negativno mnenje o islamu, nekoliko oživljeni pa so tudi stari predsodki proti Judom. Samo januarja letos so zaznali toliko protiislamskih dejanj kot v vsem lanskem letu skupaj, kar je očitni odgovor na teroristične napade v Parizu 7., 8. in 9. januarja. Francozi nekako soglašajo, da je treba z novim zakonom poostriti nadzor, čeprav na račun zasebnosti, kar 41 odstotkov pa jih – kot skrajna desničarka Marine Le Pen – verjame, da bi bilo treba spet vzpostaviti smrtno kazen. Še za nekaj odstotkov več jih pravi, da so kazni, ki jih določa francosko sodstvo, mnogokrat premile.
Strpnost in nestrpnost sta v živahnem razmerju in pogosto povezani z določenimi dogodki, pa tudi s krizo in diskurzom politike. Ob nogometnem svetovnem prvenstvu leta 1998 v Franciji se je, kakor je za Libération pojasnil Vincent Tiberj, raziskovalec na Sciences Po, občutno povečala odprtost Francozov do drugačnosti. Zato pa ima kriza nasproten učinek: leta 2009 je bila strpnost na vrhuncu (indeks tolerance je bil 66-odstoten), s povečevanjem problematike brezposelnosti pa se je začela vidno manjšati, saj ni malo takih, ki mislijo, da jim tujci jemljejo delo. Zdaj se je negativen trend, vsaj kolikor zaznavajo z anketami, ustavil, krivulja tolerance je celo za odtenek narasla – 55 odstotkov Francozov ne glede na okoliščine nasprotuje širjenju ksenofobnih idej.
Če bi množice res znale (dobro) brati Voltaira, pa ne le njegove Razprave o strpnosti, ampak tudi druga dela, in bi vedele, kako zagrizen in izjemno pogumen je bil filozof v svojem osebnem boju – političnem in intelektualnem boju do konca proti neumnosti, tiraniji in za vse, kar je prav –, potem se ni bati, da bi bil kdo strpen do sovražnikov strpnosti. A kaj, ko je strahopetnosti, tudi intelektualne bojazljivosti, bistveno več kot odločnega plemenitega boja ...
