Svet na preizkušnji

Trenutek, ko je Zahod »izgubil« ruskega predsednika Vladimirja Putina, nekateri postavljajo v čas ameriškega obračuna z Irakom Sadama Huseina, vsekakor pa je ruski prvak na münchenski varnostni konferenci leta 2007 ZDA obtožil prestopanja meja, Nato pa posvaril pred nasilnim vsiljevanjem svoje volje drugim. A je Putin že leta 1994 razkril svoje prepričanje, da je usoda 25 milijonov Rusov, ki so ostali zunaj meja matične države, vprašanje vojne ali miru, leta 2005 pa še, da je bil razpad Sovjetske zveze velika strateška katastrofa dvajsetega stoletja.

Je za takšno rusko vrnitev v »realpolitiko« preteklih stoletij kriv Zahod, ki se ni dovolj ukvarjal z ruskimi občutljivostmi, ali pa je ruski voditelj že ves čas videl demokracijo in pravno državo kot izgovor za obstanek na oblasti? Najpozneje z aneksijo Krima je dokazal nespoštovanje dogovorov o evropskih mejah. Toda, ali zdaj v njegovo vizijo sodi tudi uničenje Zahoda, kakšnega smo po drugi svetovni in hladni vojni poznali z evropskim združevanjem ter tesnimi odnosi stare celine z ZDA?

Nova strateška neznanka je tudi nova ameriška administracija, ki ji bodo evropski zavezniki v Münchnu vročično merili utrip, tudi zato, ker je Putin pogosto videti korak pred »partnerji«. Naivni Trumpov predhodnik Barack Obama je na koncu stopal na razbitine svojega »resetiranja odnosov«, v Evropi pa se kot naravni ruski zavezniki predstavljajo nacionalisti od francoske Nacionalne fronte, avstrijskih Svobodnjakov do zagovornikov brexita. Mirovnega projekta stare celine ne ogrožajo le begunska kriza, popotresni sunki zadnje gospodarske krize ter dejstvo, da je globalizacija ogrozila številne prebivalce razvitih držav. Pomembno vprašanje so tudi motivi držav, ki jim že jedrsko orožje zagotavlja neznansko strateško – in uničevalno – moč.