Tiskane izdaje
Ko so februarja 2012 zdravniki predlagali Kičidžuju Kikuzukiju amputacijo desne noge do kolena, da bi ga rešili pred širitvijo gangrene in neznosnimi bolečinami, jih je zavrnil brez razmišljanja. Tik pred tem je ustanovil svojo šolo plesa kabuki, zato je bil pripravljen pretrpeti šest operacij, samo da bi spet lahko stal na odru.
Z gledališčem kabuki se ukvarja vse od svojega drugega leta. Ko je bil star 16 let, je postal redni član skupine, pri 45. letih pa je pridobil naziv igralca »nadai« (tistega, ki ga pred predstavo predstavijo s polnim imenom) − in začel nastopati s častnim psevdonimom Bando Micuemon V.
Toda pred časom si je poškodoval kost v goleni, in čeprav je od takrat minilo precej časa, se je zaradi poškodbe začela širiti nevarna infekcija. Kmalu je nogo zajela gangrena. Nobena operacija ni bila uspešna in Kikuzuki je obupano opazoval, kako učenci drug za drugim zapuščajo njegovo šolo.
Nato je nekega avgustovskega dne vklopil televizijo v bolnišnični sobi. Ravno so prenašali tekmovanje s paraolimpijskih iger v Londonu. Skakali in tekli so s protezami ter dosegali zavidanja vredne rezultate. Kikuzuki je takoj poklical zdravnika. V predstavah kabuki se mora igralec pogosto usesti na svoje pete, zato je hotel vedeti, ali bi se lahko s protezo postavil v takšen položaj.
»Morda,« so mu odgovorili strokovnjaki za protetiko. »Vendar bi jo bilo treba nekoliko prilagoditi.« Kikuzuki se je takoj odločil. Dovolil jim bo amputirati desno golen. Če zmorejo ti mladi športniki doseči svoje cilje, si je mislil, lahko tudi on uresniči svoje sanje. In to je bila vloga Benkeja v igri Kandžinčo na odru gledališča Asakusa v Tokiu.
Ni bilo lahko. Večkrat je bilo treba prilagajati protezo, izdelano posebej za 178 centimetrov visokega in sto kilogramov težkega Kikuzukija. Strokovnjaku za protetiko je moral potrpežljivo pojasnjevati, kako se je treba v kabukiju mehko usesti v položaj »seiza«, kako se stopa z nogami po odru in kako se s koraki izraža značaj lika, ki ga igra.
Večkrat je hotel odnehati, vendar je v takšnih trenutkih pomislil na Savamuro Tanosuka III., ki je živel sredi 19. stoletja. Zbolel je za boleznijo, ki mu je uničevala mišice, izgubil je del leve noge in desne roke, nato še prste na levi roki. Kljub temu je vztrajno igral ženske vloge in se zapisal v zgodovino gledališča kabuki kot eden od neprekosljivih igralcev.
Ko je 19. junija 55-letni Kičidžu Kikuzuki stopil na odrske deske gledališča Asakusa, je imel odlične kritike, ki jih je dobil za vlogo Benkeja, za »začetek«. Tako dobro mu ni uspelo zgraditi te vloge budističnega meniha niti takrat, ko je še igral v veliki skupini kabuki. Nenehno je mislil na športnike, ki jih je štiri leta prej gledal na televiziji. In medtem ko so se japonski paraolimpijski športniki tudi letos poleti pripravljali na pot v Rio de Janeiro, je igralec bolje kakor kdaj prej vedel, kaj vsak dan preživljajo. »Nikoli se bolj ne zavedaš svoje noge kakor takrat, ko jo izgubiš,« je nekoč izjavil. »Šele nato opaziš vse gibe in izraze, značilne zanjo.«
Potem ko je Juka Nišimoto, novinarka časopisa Asahi Šimbun, povedala to zgodbo nekaj dni pred tem, ko se je 127 japonskih paraolimpijskih športnikov odpravilo v Brazilijo, se je še okrepila podpora tem predanim dekletom in mladeničem ter se dvignila na novo raven. S športa na umetnost, iz umetnosti v življenje. In čeprav bi prav v takšnem zaporedju morali spremljati tudi olimpijske igre ter katero koli izjemno baletno predstavo, se na tekmovanjih pogosto izgubi umetniška razsežnost gibanja, hitrosti ali daljave ter se vse omeji samo na nekakšne nesmiselne številke, nato pa se sprašujemo, ali se za temi odločilnimi stotinkami sekunde skriva doping ali katera koli druga prevara.
Prav tako tudi gledališče prepogosto zaspi na gledaliških odrih in pozabi spustiti se v življenje, govoriti ljudem na ulici, na plaži ali na tržnici; pozabi, da vsak gib, ki ga naredijo igralci, predstavlja njihov značaj in značaj družbe, v kateri živijo; pozabi, da je tek za avtobusom olimpijska disciplina, rahel dotik s prsti, medtem ko polagamo kovanec v dlan reveža, pa je haiku-izraz univerzalne vrline.
Šele ko bomo gledali paraolimpijske igre, bomo − morda − razmišljali o igralcu v gledališču kabuki in o njegovi protezi, skozi katero čudežno teče življenje, ki ga je znova ustvaril s svojo voljo, navdušenostjo in zmožnostjo, da se prepozna v televizijskem prenosu tekmovanja paraolimpijskih športnikov.
Spet je čas za nadljudi, kakor se predstavljajo v predolimpijskem videospotu britanske televizije Channel 4, v katerem v isti zgodbi nastopajo bobnar brez rok in tekači brez nog, plesalci s protezami in košarkarji na vozičkih. Toda zgodba je preprosta in jo je mogoče povedati s tremi besedami: »Da, jaz zmorem!«
Toda paraolimpijski športniki niso v življenju vedno tako dobre volje in razposajeni, kar dokazuje srhljiva izpoved belgijske atletinje Marieke Vervoort, ki je v Londonu pred štirimi leti osvojila zlato medaljo v teku na 100 metrov in srebrno medaljo v teku na 200 metrov na vozičkih. »Po Riu bom končala svojo športno pot,« je povedala 37-letna prvakinja. »Nato bom videla, kaj bom v življenju ... začela sem razmišljati o evtanaziji.« Marieke namreč boleha za neozdravljivo boleznijo in vsak dan doživlja čedalje hujše bolečine. Pogosto sploh ne more spati. Včasih ji uspe zapreti oči za deset minut, nato mora nazaj na trening.
Preden so japonski paraolimpijski športniki odpotovali v Rio, so z minuto molka počastili spomin na žrtve poboja v domu za osebe s posebnimi potrebami v Sagamihari. Tam je 26. julija ponoči nekdanji zaposleni v tej ustanovi z nožem ubil 19 in hudo poškodoval 26 oseb, ker je bil prepričan, da bi bilo za svet in zanje bolje, da jih sploh ne bi bilo.
Za svet bi bilo gotovo bolje, da takšnega razmišljanja v kakršni koli obliki sploh ne bi bilo. Niti v klicah, ki jih okoli sebe sejejo neodgovorni politiki, katerih govori so polni nestrpnosti in norih obljub o ustvarjanju »nadnaroda«.
»Ostala sem brez besed, ko sem slišala za to nesrečo,« je povedala 22-letna teniška igralka na vozičku Jui Kamidži, ki bo nosila državno zastavo na odprtju iger v Braziliji. »Doživela sem boleče spoznanje in se zavedla, kako pomembno je prenesti sporočilo o tem, kako čudežne so športne igre, pri katerih sodelujejo invalidne osebe.« Raznolikost je bistvo lepote. Nepopolnost je mati umetnosti. In povezava med neobstoječo nogo ter gibom, ki ga noga naredi v glavi igralca, plesalca, športnika ali mimoidočega, ki teče za avtobusom, je odgovor na vprašanje, kako živeti in nikoli ne pozabiti, kje se skriva bistvo obstoja. Seveda ne v zlatih medaljah. Bistvo je v samem obstoju.
