Tiskane izdaje
V enem od zelo priljubljenih parkov v kitajskem mestu Shenzhenu lahko te dni obiščete lastno smrt. Dolga vrsta se vije pred »Simulatorjem smrti v štirih dimenzijah«, radovedneži, ki končno pridejo na vrsto, pa morajo leči v krsto, ki jo nato strašni grobar potisne v peč za kremacijo.
V zabaviščnem parku, ki se ponaša z ne ravno izvirnim imenom »Okno sveta«, je vse narejeno tako, da se človek za kratek čas preseli »na drugi svet«. V peči buči strašen plamen, temperatura v krsti pa se povzpne na 40 stopinj Celzija. Ker traja vse skupaj zelo kratek čas, lastniki te zabavno-strašljive naprave trdijo, da gre za povsem nenevaren izlet v morbidno območje človeške domišljije, ki hlepi po tem, da bi stopila kar se da daleč - vse do največje skrivnosti človekovega obstoja.
Kakšno je življenje po smrti? Čeprav lahko ob zamisli shenzhenskega zabaviščnega parka zgolj zamahnemo z roko in ugotovimo, da je to le še ena kičasta predstava silovite kitajske želje po tem, da bi kaj zaslužili na svobodnem trgu človekovih prikritih strahov, pravzaprav vsak dan ležemo v krsto in si predstavljamo konec, se mazohistično odevamo v oblačila junakov iz zgodbe o neizbežni kataklizmi in sami sebe prepričujemo, da bo svet izginil, se stopil, poniknil ali morda zgorel, ko bo vanj trčil meteorit. Še zavedamo se ne, da se je že na veliko začela pandemija strahu.
A zdaj vsi govorijo o pandemiji ebole. Ta je vsekakor prišla ob pravem trenutku za Avstralijo, ki je v torek po hitrem postopku prepovedala izdajanje vizumov za vse državljane Sierra Leoneja, Liberije in Gvineje, bolezen pa je tudi več kot priročen izgovor za Severno Korejo, ki je prejšnji teden napovedala odpoved turističnih obiskov in karanteno za sumljive tujce.
In medtem ko je profesor Peter Piot, eden od zdravnikov, ki so odkrili ebolo, trdil, da je preselitev te bolezni na Kitajsko neizbežna, da je treba zgolj počakati, da se del kitajskih državljanov, ki so na delu v Afriki, vrne domov in prenese virus na plodna tla te velike države z obsežnimi omejitvami v javnem zdravstvu, so kitajske tovarne uvedle dodatne izmene, da bi izpolnile vsa nenadno močno povečana naročila in izdelale dovolj zaščitnih oblačil za vse medicinske delavce, ki odhajajo na teren v zahodno Afriko.
V zadnjih desetih letih smo šli že nekajkrat skozi simulator smrti, pripravljali načrte za evakuacijo na Mesec, če bi se razbesnel sars (netipična pljučnica), ki je na koncu terjal 774 življenj , in pisali znanstvenofantastične romane o uničenju sveta zaradi epidemije ptičje gripe, ob kateri so napovedovali, da utegne zaradi nje umreti celo do 200 milijonov ljudi.
In čeprav v nobenem primeru ne smemo zanemariti pomena preventive in pripravljenosti na kataklizmični pohod različnih virusov, ki so v tem našem 20. stoletju pokazali, da lahko na hitro vzamejo več deset milijonov življenj, je zrelost globalizacije na preizkušnji prav takrat, ko je treba na nepričakovano nevarnost odgovoriti z razumsko previdnostjo - a brez neželene količine adrenalina, ki je zgolj uvod v množično paniko in plodna podlaga za pritekanje novih milijard dolarjev v že tako debele denarnice farmacevtskih multinacionalnih družb.
Med pisanjem teh vrstic se vračam v leto 2003, leto globalnega pričakovanja pandemije sarsa, ko so mi pred vrata pekinškega stanovanja nalepili tabelo, v katero sem morala vsak dan vpisovati telesno temperaturo vsakega posamičnega stanovalca. V paniki - ki jo je izzvala druga vrsta ignorance - sem ugotovila, da je pri mojemu najmlajšemu sinu termometer redno pokazal 35 stopinj. Zdravnik mi je pojasnil, da je to normalno. Tabela je bila nujna za primere povišane telesne temperature.
V tistih mesecih na Kitajskem sem dojela, koliko pravih vprašanj ljudje preprosto spregledajo, kadar niso osebno soočeni s krizo. Kajti medtem ko so me sorodniki in prijatelji iz Evrope dobronamerno zasipavali s ponudbami, da mi nabavijo tamilflu, o katerem je veljalo, da pomaga v primeru okužbe, je bila moja največja dilema, ali smem pred spanjem poljubiti otroke in ali bi bilo dobro, da bi vsi mi prešli na budistični način pozdravljanja z zaprtimi dlanmi, namesto da se še vedno rokujemo.
Tako se mi tudi zdaj, ko gledam posnetke iz Afrike, vsiljujejo vprašanja, o katerih bi lahko nevedni novinar, ki nič ne ve o virusih in cepivih, na najboljši možni način obveščal svetovno javnost. Je dovolj hrane na trgih v Monroviji? Odhajajo kmetje na polja? Kaj se dogaja s tistimi, ki so obolele sorodnike pripeljali v bolnišnice? Hodijo otroci v šole in ali se sploh še kdo igra na otroških igriščih? Predvsem pa, zakaj se največ piše o neafriških bolnikih, obolelih za ebolo, in kako to, da je do največjega napredka v iskanju zdravila proti eboli prišlo po tem, ko so na zdravljenje domov poslali nekaj obolelih Američanov?
