Tiskane izdaje
Ko so bili pred 70 leti ustanovljeni Združeni narodi, si ni nihče predstavljal, da se bodo svetovni voditelji v prihodnosti preselili v navidezno stvarnost in si politična sporočila izmenjavali po twitterju.
Nihče ni pričakoval, da se bo multilateralnost skrčila na mikrobloge in se spremenila v pomenljive »čivke« (tweets). Teh na pogovorih in pogajanjih iz oči v oči ponavadi ni, prav tako pa ni diplomatskih sebkov.
Pred 70 leti si je bilo težko zamisliti, da bo postala spontanost – občasno pa tudi politična podzavest – legitimni del diplomatske komunikacije.
A veleposlaniki, premieri, predsedniki in njihovi svetovalci so začeli tvitati. Seveda se je postavilo vprašanje, zakaj sploh še imamo konference ZN in zasedanja generalne skupščine. Pa tudi, ali je sploh treba pošiljati diplomatske note, ko pa je hitreje in sporočila lažje z enim klikom poslati na tisoče naslovov na twitterju.
Že lord Palmerston je leta 1840, ko je kot britanski zunanji minister dobil prvi telegram, vzkliknil: »To je konec diplomacije!« A diplomacija ni samo preživela, ampak je dobivala čedalje bolj pomembno vlogo v oblikovanju novega sveta, ki ga je po drugi svetovni vojni zakoličil statut ZN.
Tudi ko je bila prekinjena komunikacija med svetovi, ki jih je razdelila hladna vojna, je bila diplomacija pomemben del krhkega miru in pogosto edino sredstvo za preprečevanje novega vojnega pekla.
Tudi internetu se je prilagodila in zahvaljujoč sporočanju po elektronski pošti postala še bolj dinamična.
Potem pa se je leta 2006 pojavil twitter.
Do začetka letošnjega leta je imelo to družabno omrežje okoli 300 milijonov uporabnikov, zato je logično, da se je v tem segmentu navideznega sveta vzpostavila »twiplomacija«, kakor pogosto imenujejo »twitter diplomacijo«. Z diplomatskim »čivkanjem« je prvi začel ameriški veleposlanik v Moskvi Michael A. McFaul, ki je leta 2012 začel objavljati komentarje v angleščini in ruščini. Kot sam trdi, ga je k temu osebno spodbudila državna sekretarka Hillary Clinton.
Leto pozneje je 153 od 193 članic ZN na twitterju odprlo lastne račune. Nekaj sto predsednikov, premierov, zunanjih ministrov in visokih državnih funkcionarjev je s »prebivalci twitterja« izmenjavalo takšne in drugačne informacije, vse od čestitk za rojstni dan, razkritja spolne usmerjenosti, pa do (ne)diplomatskih kritik posameznih političnih ukrepov in odločitev.
V začetku letošnjega leta pa se je razvnela razprava o nevarnosti »twiplomacije«. Francoski veleposlanik na Danskem François Zimeray je namreč iz kavarne v Københavnu, na katero so ravno takrat streljali teroristi, poslal tvit. Nekateri so se spraševali, ali tudi teroristi berejo izmenjavo sporočil, podobnih Zimerayjevemu, ki se je glasil: »Še vedno sem znotraj, živ.« Ali so veleposlaniki, ko v takšnih situacijah »čivkajo« na mreži, še vedno predstavniki voditeljev držav ali pa zgolj navadni državljani?
Osnovna misel »twiplomacije« je odprtost. Njeni zagovorniki trdijo, da ne sme biti tajna. Twitter pomaga pri rušenju zidov, ki so v preteklosti službo veleposlanika naredili toliko skrivnostno, da so nekateri od njih na pogovorih izključevali mobilnike in iz njih odstranili baterije, da ne bi kdo slišal, kaj govorijo in kaj se dogovarjajo.
Prvi državnik, ki je odprl twitter račun, je bil ameriški predsednik Barack Obama. Lani je imel že 42 milijonov sledilcev. Eden najbolj aktivnih uporabnikov twitterja pa je Narendra Modi, ki se je izkazal kot multidisciplinarni prebivalec navideznega sveta. Svoje tvite namreč pogosto obogati s sebki. Njegova sporočila lahko tako tudi gledamo, ne samo beremo.
Kitajski voditelji so sicer poskušali komunicirati z javnostjo prek družabnih omrežij, a jim zadeva ne gre ravno najbolje od rok. Mogoče zato, ker so onemogočili dostop do facebooka, namesto twitterja pa vzpostavili kitajsko verzijo mikro bloga sina weibo. Tvite tujih funkcionarjev jemljejo zelo resno, zato so bili zelo jezni, ko je Hillary Clinton govor predsednika Xi Jinpinga v ZN o spolni enakopravnosti pospremila s komentarjem: »Sramota!« Dodala je še, da Xijev režim v domovini preganja feministke. Peking tega ni sprejel samo kot žalitev, ampak kot superžalitev. To pa zato, ker je bilo sporočilo poslano prek odprte mreže, kjer imajo vsi dostop in lahko vsi preberejo, kaj si potencialna prva predsednica ZDA misli o kitajski politiki do žensk.
Ali je twitter začetek ali konec diplomacije nove dobe? Zdi se mi, da bolj začetek. Diplomacija ne sme biti tajna, ker za to tudi ni razlogov. Tako ali tako živimo v svetu, podobnem televizijskemu studiu, kjer so kamere neprestano prižgane in kjer smo stalno pod žarometi nekoga, ki nas hoče iz tega ali onega razloga opazovati. Zato naj vsaj slišimo njihov »čivk«. Še najbolje je, da je čim bolj nediplomatski. Povedano po twiplomatsko: »Glej, to si mislim o tebi!« Šeranje, retvitanje in delitanje. To so nova orodja sodobne diplomacije.
