Tiskane izdaje
Komaj je odbila polnoč s torka na sredo, ko so osmerico obsojenih na smrt zaradi preprodajanja drog odvedli iz zaporniških celic na otoku Nusakambangan. Odpeljali so jih stran od naselja, da stanovalcev ne bi vznemirjali streli in kriki.
Nato so vsakega od njih privezali na steber. K vsakemu je pristopil duhoven njegove vere. Če je seveda sploh bil veren. Medtem ko se je osem moških izpovedovalo, je strelski vod nekaj minut stal mirno. Mogoče so obsojenci zgolj nemo poslušal »duhovnikove« besede in si karkoli že mislili o »onostranstvu«, o odkupu za grehe, o pravici in krivici. Mogoče pa so si samo zaželeli, da bi kdorkoli izgovoril kakršnekoli besede, ker vsaka od njih pomeni del sekunde življenja. Ko so spovedi utihnile, je prišel izvršitelj kazni.
Lahko so izbrali, ali bodo stali ali pa sedeli. Zadnja izbira v življenju je bila grozna. Lahko so izbrali, ali hočejo imeti zavezane oči ali pokrivalo čez glavo.
Nato je eksekucijski vod vzdignil orožje. Od dvanajstih jih je imela deveterica v puškah lažne naboje. Trojica nabojev je več kot dovolj, da prerešeta telo.
Krste so bile pripravljene. Ko so Avstralcema Andrewu Chanu in Myuranu Sukumaranu, Brazilcu Rodrigu Gularteju, Nigerijcem Martinu Andersonu, Sylvestru Nwoliseju, Okwudiliju Oyatanzeju in Raheemu Salamiju ter Indonezijcu Zainalu Badarudinu 72 ur prej povedali, da ni bila uslišana niti ena pritožba njihovih odvetnikov in da ni pomagalo niti eno posredovanje politikov ter aktivistov za odpravo smrtne kazni, je bilo jasno, da so krste že pripravljene. Samo ena je ostala prazna in sicer tista za Filipinko Mary Jane Veloso.
»Njena usmrtitev je bila preložena,« je izjavil predstavnik indonezijskega glavnega tožilca Tony Spontana. Mary bo odpotovala v Manilo kot priča na sojenju preprodajalcu ljudi, za katerega je že od začetka trdila, da jo je prisilil v tihotapljenje mamil. Njen primer je pokazal, da v vsaki grozljivi zgodbi obstaja še večji kriminalec od vsakega kriminalca obsojenega na smrt. Prav zato je smrtna kazen nesmiselna.
Medtem ko je bila pozornost sveta usmerjena v indonezijski zapor, kjer so bili Avstralca in njunih šest rekrutov ob bližanju dneva usmrtitve deležni vse večjih simpatij, sta se v Washingtonu sestala japonski premier Šinzo Abe in ameriški predsednik Barack Obama. Med drugim sta govorila o odnosu Japonske do druge svetovne vojne in o pričakovanju Amerike, da japonski politični vrh izrecno in odprto sprejme odgovornost za zločine, ki so se, kot vemo, končali z zločinom atomskih bomb, odvrženih na Hirošimo in Nagasaki, kar je bila smrtna kazen velikih razsežnosti. Obama in Abe se zdaj trudita pokazati, da je bilo vse to smiselno. Vendar se iz azijske perspektive zdi, da jima ne gre najbolje.
A vrnimo se k mamilom. Veliko Evropejcev bi se postavilo v bran indonezijskemu predsedniku Jokoju Widodoju, ki je v zvezi z usmrtitvijo osmerice preprodajalcev izjavil, da »želimo poslati močno sporočilo tihotapcem mamil, da se Indonezija tega problema loteva strumno in resno«. Še posebno starši otrok, ki se uničujejo z raznimi narkotiki, so pripravljeni dvigniti roko za smrtno kazen. V današnji družbi je težko najti bolj odvratno osebo, kot je preprodajalec mamil, ki kroži okoli osnovnih ter srednjih šol in ki ne išče samo kupce, ampak tudi male sodelavce. Šolarjev ne rekrutirajo samo zato, ker so mladoletni in ne morejo končati v zaporu, ampak tudi zato, ker so kot mladi in neizkušeni lahek plen za poznejše izsiljevanje.
Pa vendar, ali je z nabojem v prsi situacija kaj boljša? Zaradi smrtne kazni, ki jo izrekajo v 32 državah sveta, se trgovina z narkotiki ni zmanjšala. Med temi državami jih je 28 v Aziji in na Bližnjem vzhodu, preostale države pa so ZDA, Kuba in Južni Sudan. Med vsemi temi je samo šest držav, ki redno izvajajo usmrtitve preprodajalcev: Kitajska, Iran, Savdska Arabija, Vietnam, Malezija in Singapur.
Indonezija je od leta 1999 pa do lanskega leta usmrtila sedem tihotapcev mamil. Odkar pa je Widodo pred pol leta prišel na oblast, so pred vod za usmrtitev privedli 14 ljudi. Kakor Singapur je tudi Jakarta pristopila k temu problemu tako, da se ne ozira na to, ali mamila končajo znotraj oziroma zunaj države, ali pa so samo v tranzitu. Osmerica usmrčenih je svojo robo tihotapila iz Indonezije v Avstralijo. Kljub temu je Canberra odpoklicala svojega veleposlanika iz Jakarte, premier Tony Abbot pa je ustrelitev označil za »mračen trenutek« v odnosih med obema državama. V prevodu to pomeni, da je smrtno kazen uvrstil med »barbarske navade«.
Največja težava smrtne kazni je, da je tudi ta zločin. Družbe ne ozdravi od zla, ne preprečuje novih zločinov in sveta ne naredi bolj varnega. Podobno velja za druge oblike kaznovanja: vojaška posredovanja ene države proti drugi, metanje bomb na mesta nasprotnikov in pošiljanje brezpilotnih letal nad sumljive ekstremiste. Posledica tega je bolj kaotičen, agresiven in iracionalen svet. Eden od razlogov, zakaj je Abeju tako težko izgovoriti besede priznanja za zločine svoje nacije je kazen, s katero so Japonsko pred 70 leti prisilili na kolena. Večji del japonske javnosti danes meni, da je bila njihova država žrtev, ne zločinec. Ob slikah zažganih civilistov in zgodbah ljudi, ki so se rodili z resnimi deformacijami po jedrskem bombardiranju, jih je težko prepričati drugače. Lahko samo tiho upognemo glavo.
Seveda ostaja vprašanje, kako se potemtakem boriti proti zlu? Kako v teku vojne brez ubijanja zaustaviti ubijanje? Kako brez nabojev in vislic preprečiti prodajo mamil, ki bodo, po podatkih ZN, letos odnesla 200.000 življenj. Zdravljenje odvisnikov po vsem svetu bi letno stalo 250 milijard dolarjev.
Revija The Economist v članku opozarja, da se z različnim odnosom do mamil poglablja nerazumevanje med vzhodom in zahodom. V Savdski Arabiji preprodajalcu kanabisa odsekajo glavo. V nekaterih državah na zahodu pa je kajenje marihuane legalizirano »za rekreacijske namene«. V Singapurju in na Kitajskem nekaj gramov heroina človeka pripelje na vislice oziroma pred strelski vod. V Veliki Britaniji in Švici pa nekaterim odvisnikom v procesu terapije odvajanja dajejo to mamilo na recept.
Kar lahko za zdaj storimo, je, da postavimo milijon vprašanj, na katera ne pričakujemo takojšnjih odgovorov. Edino, kar lahko brez odlašanja ugotovimo, je, da smrtna kazen ni rešitev. Toda kako se boriti proti zločinu – preprodaja mamil je eden najhujših kar jih obstaja –, ne da bi kazen postala zločin? Ali ni to, med drugim, večna dilema človeštva?
