Tiskane izdaje
Kitajci so vedno vedeli, da je zapisana beseda močnejša od meča. Prodre globoko in seže daleč. Navdihuje in spodbuja. In ko jih je v ponedeljek obiskala Magna Carta oziroma njena verzija iz leta 1217, ki jo sicer hranijo v katedrali v Herefordu, so ji lepo odprli vrata ...
... rezidence britanskega veleposlanika v Pekingu. Kar tam naj ta kos pergamenta govori o svoboščinah, naj tam kriči o pravni državi. Ne more namreč priti na Univerzo Renmin, kakor so sprva načrtovali, saj je še danes premočna. Močnejša od medlih internetnih sporočil in cenzuriranih televizijskih podob, nevarnejša od Hillary Clinton in njene kritike, usmerjene proti kitajskemu zatiranju človekovih pravic.
Magna Carta je namreč dokument, iz katerega govori duh študentskega gibanja iz leta 1989 in iz katerega izvira »Charter '08« zaprtega nobelovca Liu Xiaoboja.
Pridobitev tega dokumenta je nekaj, o čemer današnji Kitajci zelo dobro vedo, da se v njem skriva skrivnost obstanka in napredka: dobro ravnotežje med posameznikovimi pravicami, nekompromitirano pravico in trdno, institucionalizirano državotvornostjo. Tako preprosto se sliši in tako težko ga je vzpostaviti.
Magna Carta je na Kitajsko prispela na svojem popotovanju po vsem svetu. Bila je že v New Yorku in Luksemburgu, odšla bo še v Singapur ter na Malto in Portugalsko, v vseh teh krajih pa se bo verjetno zadržala za dlje časa. Zlasti v Pekingu. Tu si vladajoči ljudje najtežje predstavljajo dobro vino brez trdnega kozarca, ki se ne more razbiti, zato že več desetletij poskušajo prepričati svoje državljane, da bodo lahko pili iz izvira svobode šele po tem, ko bo država postala podobna velikemu zidu − zmajevski trdnjavi, katere politična neodvisnost je močnejša od vseh izzivov sodobnega časa, stabilnejša od vseh zgodovinskih gibanj in prepričljivejša od vseh pozivov sladkobesednih aktivistov k temu, naj se odpre za večstrankarsto in eno od oblik demokracije.
Komaj vsak peti Kitajec je slišal za ta dokument angleškega kralja Johna, zato člani odbora ob 800. obletnici Magne Carte upajo, da bo gostovanje na Kitajskem pomagalo okrepiti zavedanje o tem, da je bilo vse, kar danes potrebujemo, napisano že v 13. stoletju. Samo da se je človeštvo uspešno izogibalo temu, da bi dokument natančno prebralo, in se je odločalo za vojne ter skrivalo za nacionalizmom in nacionalnimi interesi ter tako vse do danes upoštevalo zaostale standarde pri odgovarjanju na že izrabljeno vprašanje o državi in posamezniku. Anarhizem je omagal. Države se praviloma vedejo, kakor da bi bilo vse v najlepšem redu, samo če ne bi bilo ljudi.
Kitajski politični aktivisti so pozvali svojega predsednika Xi Jinpinga, naj se sprehodi do rezidence britanskega veleposlanika in si ogleda Magno Carto, jo prebere in nato dopolni svoje vire citatov, ki se jih spomni med vladanjem veliki državi. Lepo je, da je prebral Hemingwaya, vendar mu njegova dela očitno niso preprečila, da ne bi samovoljno aretiral več odvetnikov, ki so svoje kariere posvetili državljanskim pravicam. Kaj pomaga Xiju, da je navdušen nad Dostojevskim, če si je začel domišljati, da je kitajski cesar, ki bo sam rešil državo pred vsemi težavami in pri tem ne bo dopustil nikomur, da bi se neodvisno boril proti korupciji, poleg tega ne bo dopustil niti boginji pravice, da bi se na obtožene obračala z zavezanimi očmi. Vsako sodbo je treba postaviti na Xijevo partijsko tehtnico, pri kateri je na enem krožniku kriminal, na drugem pa trdnost partijskega sistema. Ravnotežje določa razsodnik, in ne zakon.
Toda med obiskom Magne Carte na Kitajskem je zanimivo pripomniti, da je na svetu veliko drugih držav, ki imajo »ustavo brez ustavnosti«, kakor je za svojo državo nekoč rekel Zhang Qianfan, profesor ustavnega prava na Univerzi Beida. In kakor je ob 800. obletnici tega dokumenta povedal drugi profesor prava na isti univerzi He Weifang: »Pomen Magne Carte ni v tem, kar točno izraža v svojih členih, in ne v tem, kako so jo razumeli njeni prvotni avtorji in podpisniki. Njen pomen se skriva v tem, kako so jo nato razlagali pripadniki poznejših generacij.«
He ni pozabil poudariti, da ta angleški dokument še danes navdihuje razvoj pravne države na Kitajskem. Toda v tej državi še vedno vlada partija, ki samo včasih uporablja zakone in pravo kakor model, s katerim lahko najnatančneje oblikuje družbo, kakršno bi rada imela pod seboj. Prav na Kitajskem se najostreje postavlja vprašanje, ali lahko pravica sploh preživi epohalne spremembe, med katerimi na stotine milijonov ljudi beži pred revščino, nekateri med njimi pa postajajo milijonarji in milijarderji.
Prav takrat, ko je Magna Carta z British Airwaysom pripotovala v Peking, so v Credit Suisse v eni od svojih raziskav izračunali, da je polovica svetovnega bogastva v rokah komaj enega odstotka svetovnega prebivalstva.
Tako smo spet prišli do 99 odstotkov.
Zdaj bi se morali vprašati, kako Magno Carto uporabiti pri enem odstotku. Kako jo potisniti v debele denarnice in kako poskrbeti za to, da v sodobnem svetu svobode in prava ne bo mogoče kupiti z denarjem.
V srednji razred na Kitajskem, pravi raziskava Credit Suisse, danes spada 109 milijonov ljudi. Toliko je v tej državi svobode, pravice in prava. Za 1,3 milijarde preostalih je Magna Carta samo gost ... v rezidenci britanskega veleposlanika.
