Tiskane izdaje
Medtem ko enaindevetdesetletni Lee Kuan Yew leži v bolnišnici, kjer ga z napravami ohranjajo pri življenju, njegova pljuča pa zaradi hude infekcije počasi popuščajo, se mislih zagotovo vrača k svojemu največjemu življenjskemu dosežku. Singapurju.
In medtem, ko je na statističnem zemljevidu to nesporno remek delo, saj govorimo o mestu z več kot 55.000 ameriških dolarjev na prebivalca, o mestu, kjer ima vsak šesti prebivalec premoženje, vredno več kot milijon dolarjev, o enem najpomembnejših pristanišč, v katerem na leto pretovorijo več kot 35 milijonov ton blaga, in o enem največjih svetovnih finančnih trgov, na katerem se dnevno obrne 383 milijard ameriških dolarjev, se ob vsem tem kljub vsemu zastavlja vprašanje, kakšno dediščino pušča za seboj modri oče. Pa tudi, ali bi lahko bil Singapur še boljše mesto, kot je.
Nobenega dvoma ni, da bodo Lee Kuan Yewa slavili kot očeta naroda (čeprav mu nekateri ta naslov oporekajo že zato, ker se ni dovolj zagnano zavzemal za osamosvojitve od Malezije) in arhitekta države, ki je iz deželice tretjega sveta prerasla v moderno republiko, v enega »azijskih tigrov« na gospodarskem področju in enega od pomembnih igralcev v politični areni hladne vojne.
Zdaj ko to veličastno življenje počasi ugaša, se zastavlja vprašanje, kakšna naj bo nadaljnja pot te majhne republike. Kako lahko država s 5,5 milijona prebivalci in 718 kvadratnimi metri površine obdrži svojo pomembnost v današnjem svetu, v katerem je biti majhen in neodvisen težko, če že ne kar nemogoče, in pri tem ostati še pomemben za vse druge izven svojih meja.
Ko govorimo o Singapurju, moramo vsekakor razmišljati tudi o tem, kako je 20. stoletje vsem majhnim narodom ponudilo vabo neodvisnosti, nato pa jim je 21. stoletje to neodvisnost zanikalo, in to prav zaradi tega, ker so se osamosvojile in umaknile iz velikih državnih kontekstov.
»Levje mesto«, kar njegovo ime dobesedno pomeni v malezijskem jeziku, je bilo leta 1965 »odrinjeno« iz Malezije, in to zato, ker je bilo in je tudi vse do danes ostalo večkulturna in večetnična meritokracija, ki se sklada s posebno zvezno parlamentarno ustavno monarhijo s povsem drugačno zasnovo državotvornosti.
Če je morda sporno vprašanje, ali je bil Lee Kuan Yew kot prvi singapurski premier veliki borec za osamosvojitev, pa mu je vsekakor treba priznati, da mu je bilo od prvega trenutka jasno, da je lahko majhna država pomembna, samo če je izredno uspešna. Kot se spominjajo njegovi sodelavci, je ob neki priložnosti izjavil, da »majhne otoške države niso nič drugega kot politične šale«, hkrati pa je svoje državljane ves čas opozarjal, da ne smejo nikoli pozabiti, da je pomembnost te njihove »politične šale« odvisna od vsakega od njih in da o uspešnosti svoje državice ne smejo nikoli razmišljati kot nečem, kar je samo po sebi umevno.
Uspešnost majhnih je v 20. stoletju oviralo in hkrati spodbujalo dejstvo, da je hladna vojna v vsako državno opredelitev sama po sebi vnašala kristalno jasnost. Vsak je sodil sem ali tja. Sredine praktično ni bilo. In največ prostora za vzpon se je ponujalo prav tistim, ki so pripadali kapitalističnemu bloku, hkrati pa so bili blizu »komunistični nevarnosti«. In tako so se iz kolonialnih travm in povojne revščine dvignili Hongkong, Južna Koreja, Malezija in - seveda Singapur.
A kako ostati izjemno uspešen in po možnosti tudi pomemben v 21. stoletju, v katerem se na veliko poudarja, da lahko svet povsem zlahka obstane brez katere koli od majhnih držav, še zlasti če te nimajo nafte ali če v blagajnah svojih bank ne hranijo ogromno tujega bogastva?
Večina današnjih držav sodi med »majhne«. In čeprav je Singapur pred dvajsetimi leti v Združenih narodih ustanovil Forum majhnih držav, da bi se tako okrepil glas tistih nekaj narodov z manj kot 10 milijonov prebivalcev, se je danes članstvo v tem neuradnem klubu povečalo na kar 105 držav. Kot pravi Bilahari Kausikan, visoki diplomat v singapurskem zunanjem ministrstvu, je tem državam skupno to, da se morajo bojevati za to, da si v svetu ohranjajo svoj pomen. Poleg tega Kausikan vztrajno opozarja, da lahko v primerih, ko naredi majhna država briljantno potezo, ta še vedno ostane neopažena, če je bila narejena v neprimernem trenutku, medtem ko je vsaka, še tako nespametna ideja velike države v trenutku za vse izredno pomembna. Pri tem pa, kot pravi Kausikan, je, bolj ko je ideja velike sile nespametna, toliko bolj pomembno, da se nanjo odzovemo, kajti velika država lahko povzroči velikansko škodo.
Če je svet neodvisnih držav podoben neusmiljenemu boju podgan, v katerem šibkejše odpadejo in poginejo, je biti poseben strateška nuja, pravi Kausikan. Ni dovolj, da si gospodarsko razvit, pomembno je, da ponujaš nekaj več od vseh drugih gospodarsko razvitih sosed.
Dokler je bil Lee Kuan Yew premier, torej do leta 1990, pa tudi pozneje, ko se je počasi umikal, tako da je bil najprej do leta 2004 »višji minister«, nato pa vse do leta 2011 »minister mentor«, je bil Singapur vedno zgled veliki Kitajski. Kitajski voditelji so budno spremljali, kako se konfucijanska tradicija družbene ureditve dopolnjuje s hinduistično duhovnostjo in islamskimi vrednotami, posnemali so »vladavino modrecev« pri vzpostavljanju ravnovesja med svobodo in razvojem ter nekatere razvojne ideje celo vgradili v svoje reforma. »Levje mesto« je bilo zanje izredno pomembno.
Danes imajo kitajski funkcionarji Singapur vse pogosteje za »kitajsko deželo«, pri čemer imajo v mislih predvse to, da sestavljajo etnični Kitajci skoraj dve tretjini tamkajšnjega prebivalstva. Naj je ta ideja ljudi v Pekingu še tako nerazumna, dejstvo je, da jo vsi jemljejo resno. To ni politična šala.
Na čelu singapurske vlade je danes Leejev sin Lee Hsien Loong. Tudi če bi bil bolj genialen od očeta, v nobenem primeru ne mogel biti tako pomemben, tako uspešen in tako opažen v svetu. Preprosto zato, ker so se časi spremenili , tako da je vse težje biti majhna država, ki pa je kljub vsemu pomembna za svojo okolico in svet. Če k temu dodamo še vprašanja, kot je tisto, ali je čas za več demokracije, ali pa je morda treba poskrbeti predvsem za hitrejši razvoj, je mladi Lee vnaprej obsojen, da kot vrvohodec lovi ravnotežje na očeti vrvi uspeha. In to je bolj ali manj vse.
Singapur bo moral samega sebe dodobra proučiti. Kot bi morala to nasploh storiti vsaka majhna država. Pa tudi vsak narod, ki ve, da je v svetu velikih sil z nespametnimi idejami edina in najpomembnejša strateška naloga - biti kar se da uspešen.
