Tiskane izdaje
»Sem Tiliwaldi Sidik. Sem Ujgur iz Xinjianga. Star sem 30 let. Odkar sem diplomiral na xinjianski univerzi, predavam kitajski jezik na območni šoli. Poročil sem se leta 2008. Zdaj pripravljam magisterij iz ujgurskega jezika na Univerzi manjšin v Pekingu. Žena se je vrnila v Xinjiang, sin pa je ostal tukaj z menoj, ker so v Pekingu boljše šole. Težko je biti ločen od družine, a se to dolgoročno izplača.«
Sidik je eden od portretirancev v zbirki ujgurskega fotografa Kurbanjana Samata, ki se je odločil spremeniti predstavo, ki o njegovih rojakih vlada v glavah Hanov (večinskega naroda na Kitajskem). In to počne s projektom Jaz sem iz Xinjianga.
Kakšnih sto portretov preprostih ljudi s kratkimi zgodbami o tem, kdo so in kaj delajo, ima v sebi preprosto sporočilo, da Ujguri niso samo teroristi, niso vsi žeparji in ne živijo samo od poulične prodaje ražnjičev. Kurbanjan se, na kratko povedano, bojuje s predsodki, hkrati pa se ob vsakem novem spopadu med kitajsko policijo in ujgurskimi separatisti ter islamskimi skrajneži, ki obstajajo med njimi, zaveda, da izgublja bitko. Hani niso bili nikoli naklonjeni Ujgurom. Zdaj jih odkrito sovražijo.
»Bistveno je, da stvari ni videti na televiziji,« je pred več leti neki kitajski funkcionar svetoval izraelskemu diplomatu, ko sta na štiri oči razpravljala o tem, da se proti Izraelu dvigne ves svet vsakič, ko Izraelci z granatami napadejo Gazo, le redko kdaj pa se kdo odzove na kakršno koli že policijsko akcijo v Xinjiangu.
In res, medtem ko po televiziji vsak dan gledamo ubite ali ranjene palestinske otroke, se do medijev ni prebil niti en prizor ubijanja v Xinjiangu, čeprav je bilo v zadnjem tednu julija v tej pokrajini ubitih skoraj sto ljudi. Od tega, navaja časopisna agencija Xinhua, 37 civilistov. Ti ljudje so bili žrtve »svete vojne«, ki jo je sprožilo Islamsko gibanje za Vzhodni Turkestan, ki ga je Kitajski uspelo uvrstiti na mednarodni seznam terorističnih organizacij, s tem pa hkrati opravičiti tudi vso kri, ki je bila tukaj prelita v imenu protiterorizma.
Xinhua se je pohvalila, da je kitajska policija v enem samem tednu ustrelila 59 ljudi (če lahko tako imenujemo teroriste), 215 pa aretirala, a se pri tem ni nihče vprašal, čigava je zemlja, na kateri se močna kitajska država bojuje proti separatistom, od kod tam toliko hanskih priseljencev in zakaj so burke tam drugačne kot drugod po svetu. To, da so ženskam, zakritim po islamsko, in moškim z dolgimi bradami ta teden prepovedali vožnjo v mestnih avtobusih v Karamayu, svetovne javnosti še zdaleč ni zaskrbelo kot odkrita diskriminacija vere in običajev.
Zame osebno bi bilo sicer bolj sprejemljivo, če bi se proti burkam dvignile ženske po vsem svetu, če bi torej to postalo izključno vprašanje ženske enakopravnosti. Ko se zakritim ženskam in bradatim moškim prepove vstop v mestne avtobuse v kraju, ki se imenuje Karamay, kar v ujgurskem jeziku pomeni »črno olje« oziroma nafta, ki je je tukaj očitno veliko, pa se mi zdi izgovor oblasti, češ da bo ta uredba trajala samo, dokler potekajo območne športne igre, izraz čistega rasizma.
Prejšnji mesec so študentom in uslužbencem islamske vere, ki študirajo na državnih univerzah oziroma delajo v državnih ustanovah, prepovedali post v času ramazana. Stradanje menda ni dobro za zdravje.
»Sem Parhat Alimjan. Sem Ujgur iz Xinjianga. Star sem 27 let. Diplomiral sem novinarstvo na Univerzi za komunikacije. S prijatelji vodim etno-rock skupino Bilaye.«
Kurbanjan ve, da se je lotil težke misije. Sovraštvo je obojestransko. Pred dvema tednoma je bil z nožem ubit 74-letni imam Jume Tahir, potem ko je v 600 let stari džamiji Kah opravil jutranjo molitev. Očitali so mu, da je preveč prokitajski. Menda so ga ubili islamski skrajneži, ki da so hoteli s tem Ujugure prisiliti, da se odločijo za eno od strani. Se bodo postavili ob Hane in komuniste in jih bodo zato obravnavali kot izdajalce ali bodo »dobri« muslimani in »pravi« Ujguri ter zato trpeli pritiske oblasti.
Kurbanjan bi rad objavil knjigo z zbranimi portreti in jo prodajal po vsej Kitajski. In že ga napadata obe strani. A on gre naprej. Sovraštvo med Hani in Ujguri se je še poglobilo, a on tega noče sprejeti. Zakaj ni on vsak dan na televiziji? Ne le na kitajski, temveč na televizijah po vsem svetu?
