Tiskane izdaje
Moja sedemletna nečakinja je pred nekaj dnevi napisala pismo dedku Mrazu. »Želim si psa,« mu je sporočila Sofija, nato pa staršem, ki se že dolgo upirajo njeni želji, pojasnila, da je to pravzaprav preizkus. »Če bom res dobila psa, pomeni, da dedek Mraz obstaja. Če pa ne, je jasno, da o vsem odločata oče in mama.«
Moja sorodnica se je zato s svojim možem umaknila v njuno spalnico, kjer sta začela razpravljati o tem, ali lahko dopustita, da bi Sofija nehala verjeti v dedka Mraza. In medtem ko je ona šepetala, da bi to slabo vplivalo na deklico, ki gleda na svet preveč kritično in razumsko, je bil on kratek in jedrnat. »Ni govora, da bi ji kupili psa! In prav nič me ne zanima, ali bo verjela v dedka Mraza ali ne.«
Prisluškovala sem njunemu starševskemu pogovoru in nazadnje v roke vzela knjigo Erica Kaplana Ali dedek Mraz obstaja?, ki sem jo kupila pred nekaj tedni. Hotela sem preveriti, kako globoko je »filozofsko raziskovanje«, kakor je pisalo v podnaslovu knjige, scenarista humoristične serije Teorija velikega poka in kako bi se on odzval na preizkus moje nečakinje Sofije.
Kaplanova zgodba se je začela takrat, ko je bil njegov sin Ari v otroškem vrtcu in si je nekega decembrskega dne zaželel obiskati živalski vrt skupaj s prijateljem Schuylerjem. Toda Schuylerjeva mama Tammi svojemu sinu ni dovolila, da bi z Arijem odšel med živali. Med njimi je bil namreč tudi severni jelen, je pojasnila očetu Kaplanu, zato bi se otroka gotovo začela pogovarjati o dedku Mrazu. Nato bi Ari, ki ni verjel v magična bitja, prijatelju pojasnil, da dedka Mraza sploh ni, in zgodilo bi se natanko to, kar je mama Tammi hotela preprečiti: njen mladi sin bi podvomil o resničnosti pravljice in prezgodaj zapustil svet, v katerem vlada dobro, ter nepripravljen zakorakal v trdo resničnost, v kateri prevladuje splošni cinizem.
Kaplan je zato začel razmišljati, zakaj je Tammi žrtvovala prijateljstvo med otrokoma, da bi ohranila laž, v katero pravzaprav ne verjame, vendar bi vanjo očitno rada verjela. Zakaj bi sicer menila, da je za njenega sina bolje, da še kakšno leto pričakuje dedka Mraza z veliko torbo, če niti sama, kadar v postelji zapre oči, ne verjame, da obstaja samo zato, ker mu je v otroštvu pisala pisma in ker so darovi vedno prispeli pravočasno ...?
Kaplan me je pravzaprav prepričal, da je v vsakem od nas več kot ena oseba. Ena, ki verjame, in druga, ki ne verjame. Ena bo odločno izjavila: »Seveda ni dedka Mraza«, druga pa bo kljub vsemu upala, da ji bo prinesel nekaj lepega. Opomnil me je tudi, da je družba razdeljena na tiste, ki lažejo (kakor, denimo, moja sorodnica, ki Sofiji zatrjuje, da dedek Mraz obstaja), in tiste, ki jim drugi lažejo (denimo vsi mi, ki pričakujemo, da nas še čaka tista prava lepša prihodnost). Poleg tega me je Kaplan spodbudil, da sem se še enkrat vprašala, ali ni prav zaradi takšnega spoja brezpogojne vere v dobrega dedka na eni in razumskih dvomov o kakršni koli utopiji na drugi strani naše odraščanje, dozorevanje in staranje lepo. Celo romantično. Vemo, da ga ni, a kljub temu večno upamo, da se mu bo uspelo prebiti skozi dimnik ali preskočiti teraso in nam vsem izpolniti želje.
Raziskave teksaške psihologinje Jacqueline Wooley kažejo, da triletni otroci precej manj verjamejo v dedka Mraza kakor petletniki. Pri petih letih namreč otroci precej bolj potrebujejo magijo, zato kar 85 odstotkov otrok na pisma napiše naslov: »Severni pol«. Nato se pojavijo dvomi, kakršne sem prepoznala v »preizkusu« moje Sofije. Samo tretjina devetletnikov še vedno noče razbiti iluzij o belobradem poštarju, ki izpolnjuje želje. Še starejše pa je sram, če še vedno verjamejo, in malo je tistih, ki pod pritiskom razbijalcev iluzij in sanj skrivajo, da kljub vsemu pričakujejo dedka Mraza.
Ko je Kaplan povedal svoji hčerki, da teta Tammi ni pustila Schuylerja v živalski vrt z Arijem, je hči priznala očetu, da tudi sama verjame v dedka Mraza. »Kaj pa v velikonočnega zajca?« jo je vprašal. »Da,« je odgovorila, »saj sem otrok in verjamem v vse.«
Kaj pa mi odrasli?
»Z vsako vero se začenja potovanje, na katerem raziskujemo samega sebe in se spreminjamo,« je Kaplan zapisal v komentarju, pred dnevi objavljenem v New York Timesu. »Svojega 'jaza' nimamo popolnoma uresničenega, da bi lahko z njim raziskali ta vprašanja, ampak se svojemu 'jazu' posvetimo in ga oblikujemo šele takrat, ko ugotovimo ali ko se odločimo, v kaj verjamemo in kaj se nam zdi pomembno.«
Verjamemo v ljubezen, demokracijo, srečo. Toda ali res vemo, kaj je ljubezen in kako je videti demokracija, ter ali smo prepričani, da vemo, o čem govorimo, kadar govorimo o sreči? In šele s takšnimi vprašanji prebujamo dedka Mraza, skritega nekje globoko v nas, ter postajamo idealisti in dvomljivci hkrati. Pravzaprav popolna bitja.
Moja Sofija je hitro ugotovila, o čem sta razpravljala mama in oče v spalnici, zato je naslednji dan obrnila ploščo. »Kaj pa če bi mi nekdo podaril psa?« je vprašala. »Nič, podarila bi ga nekomu drugemu,« je rekel neizprosni oče. »To ne bi bilo lepo,« ga je opozorila. »Daril se je treba veseliti in jih hraniti. Ne sme se jih podariti nekomu drugemu.«
Vsi so utihnili. Jaz pa sem pomislila, da bi Sofiji kupila kužka. Ne zato, da bi še naprej verjela v dedka Mraza. Vse ji je namreč že jasno. To bi storila zato, ker bi rada, da ostane modrijanka, ne pa da postane cinik. Za to pa mora nekdo, ki je neviden, včasih izpolniti največjo željo, da bi pravljica za vedno ostala zapisana za ušesi. Za vsak primer. Da tudi nam, če bo kdaj treba, zašepeta, da vse tisto dobro, v katero verjamejo otroci, ravnokar potuje s sankami, zato ga bodo severni jeleni slej ko prej pripeljali k nam.
