Tiskane izdaje
»Zapri vrata!« Moja sostanovalka Chen Danhong je konspirativno utišala glas in ker je zahtevala, naj storim nekaj, kar je v nasprotju s partijskim priporočilom − da morajo biti vrata vseh sob vedno odprta, ker v komunizmu zasebnost ni potrebna −, sem v hipu vedela, da se dogaja nekaj pomembnega.
»Predvajaj to!« Dala sem kaseto v mali magnetofon, Danhong me je potegnila k zvočniku in nato sva skupaj − sklonjeni in spremenjeni v eno samo uho − poslušali pesem »Mesec je moje srce«. Čudovit glas Terese Teng ali Deng Liqun, kot je njeno polno ime, napisano s kitajskimi pismenkami, je bil opojen.
»Sprašuješ me, kako globoka je moja ljubezen, kako te ljubim, to hočeš vedeti. Malo razmisli in malo poglej: mesec je moje srce.«
Zapela sem na glas, ko se je refren tretjič ponovil, Danhong pa mi je z dlanjo prekrila usta. »Nehaj!« mi je ukazala. In mi potihoma povedala, da so pesmi Terese Teng prepovedane. »So preveč intimne,« mi je pojasnila. »Partija tega ne mara!« Kaseto je dobila »prek zveze«, od kolegice z zelo dobrim partijskim rodovnikom.
Dobro, ne bom pela na glas, sem privolila, a sem še naprej potihoma sledila mehki melodiji, ki me je spontano prestavila v domovino, v kateri se je v tistem trenutku prepevala nova pesem Arsena Dedića »Hiša ob morju« (Kuća pored mora). Svoji sostanovalki sem zapela Arsenove verze. Ko sem ji prevedla: »Najina ljubezen se ruši kot trdnjava iz peska, a je še vedno tukaj, še vedno s pogledom, uprtim proti morju,« se je zamislila in ugotovila: »To zveni enako!«
Ni zvenelo enako, vendar pa sta si bila Teresa Teng in Arsen Dedić v nečem podobna. Nista pela za občinstvo. Pela sta tisto, v kar sta globoko verjela. In celo če bi ob morju in v mesečini pela o tem kičastem čustvu, ki se imenuje »ljubezen«, bi bilo v njunem glasu, melodiji in svojevrstni žalostni iskrenosti nekaj, čemur se ni moč upreti. Bila sta, čeprav vsak na svojem koncu sveta, ločena z različnimi kulturami in jeziki, univerzalna učbenika čistosti. Pravzaprav sta bila oba enaka mešanica − kot je nekdo ob neki priložnosti opisal Tereso Teng − »sedmih delov slasti in treh delov solza«. In sta na povsem enak način opredeljevala generacije, ki so ju poslušale, znova in znova vsako od njunih pesmi, v družbi ali v samoti, v trenutkih največje sreče ali v dneh najglobljega trpljenja.
Bila sta pevca pesnika, ki sta zapustila prepoznaven podpis na svojem času in neizbrisno sled v dušah več generacij.
Teresa Teng je bila mlajša od Arsena, a sta skozi življenje hodila nekako podobno, vodena in opredeljena s svojo izrazito nadarjenostjo. Rojena je bila leta 1953 v vasi Tianyang na Tajvanu v družini s petimi otroki. Prvo nagrado je osvojila že z enajstimi leti in kaj kmalu je lahko začela od prodaje plošč denarno podpirati starše in brate. Oče, vojak z nižjim činom, ni imel nič proti temu, ko se je odločila zapustiti gimnazijo, da bi se lahko povsem posvetila glasbi.
Tako Teresa kot Arsen sta s svojimi uspehi spremljala družbo v vzponu − ona tajvansko, po začetku gospodarskih reform tudi kitajsko, on jugoslovansko. V času, ko so nastajale njune največje uspešnice, so začenjali ljudje imeti vse več denarja, tako da so si lahko privoščili kupovanje plošč ali kaset, hkrati pa jim je prav tako vse bolj očitno manjkalo tiste topline, s katero so jim kantavtorji, kot sta bila ta dva, pripovedovali o človeških dvomih, ali povzdigovali majhne človeško slabosti, kot najbogatejše zagotovilo človečnosti v vsaki fazi družbenega razvoja.
Če bi lahko spoznala Arsena, bi Teresa Teng oboževala njegovo pesem »Vse to, kar veš o meni« (Ono sve što znaš o meni). Tudi ona je želela za vsako ceno svoje zasebno življenje skriti pred javnostjo in se z globokim občutkom, da je ustvarjalci govoric niti najmanj ne razumejo, umestiti v dve besedi − biti ena od deklet, ki jih srečujemo vsak dan.
Ne Arsen ne Teresa nista niti poskušala narediti vtisa z glasovnimi zmožnostmi, pela sta, kot je o njej dejal neki tajvanski kritik, »ekonomično, prepričano in z dotikom hrepenenja«. In medtem ko je o Arsenu nekdo dejal, da je prepeval poezijo, se je o Teresi Teng govorilo, da »elegantno šepeta« čustva. In zato sta bila oba tako zelo drugačna od vseh, ki so ju obdajali. Popolnoma očiščena vulgarnosti estrade in banalne težnje po priljubljenosti, sta v dušah svojih oboževalcev varovala prostor, ki se ga niso dotaknili ceneni izdelki materializma. In zato je bila vsaka njuna pesem dragocena rešitev pred rešitelji, ki so, resda, vodili družbo v blaginjo, a so posamezniku za vsak korak na tej poti zaračunavali davek, ki ga je moral plačati z delčkom duše.
Ko je Teresa Teng leta 1995 umrla zaradi napada astme, so ji priredili pogreb z državnimi častmi. Še veliko pomembneje od tega pa je, da so njen odhod zaznamovale iskrene solze milijonov njenih oboževalcev po vsej Aziji. »Kjer koli so Kitajci, je tudi glasba Terese Teng,« pravi kitajski rek. Podobno je bilo tudi z Jugoslovani − kjer koli že so preživeli nove delitve in staro sovraštvo, tu so bile tudi Arsenove pesmi.
Potem ko sem svoji sostanovalki odpela »Hišo ob morju«, sem pomislila, kako velik je svet: Teresa Teng in Arsen Dedić ne bosta nikoli vedela eden za drugega. In kako je hkrati dovolj majhen, da oba pojeta isto. Ali skoraj isto. In ko se odvzame vse v zvezi z njunima imenoma in slavo, ko ostane samo kakovost, ki ju je v resnici naredila pomembna, se vse to zlije v eno samo besedo: iskrenost. Predvsem do sebe. Nato ju tudi vsi drugi popolnoma razumejo. In zato so ljudje, kot sta Teresa Teng in Arsen Dedić, nekaj povsem drugega od idolov ali zvezd. Ti ljudje so podobni vsakemu od nas v pevski obliki. In zato so večno z nami. Zato še danes poslušam »Mesec je moje srce« in »Moderato cantabile«. In najbrž se ne bom nikoli prenehala spraševati »boš lahko nocoj pustil vse, svojo hišo, navade, ljudi in odšel, ne da bi vedel, kam«.
