Tiskane izdaje
Stara šala pravi, da je direktor nekega turističnega centra zahteval od svojih delavcev, da se učijo tujih jezikov. Vendar pa se Janez in Lojze nista zmogla naučiti niti besede. Ko sta čistila potko, se jima je približal tujec in ju nagovoril v angleščini. Zamahnila sta z roko: »No, no!« Poskusil je z nemščino, onadva pa zopet »no, no«. Tujec je povedal tudi po francosko, onadva pa zopet isto.
Tujec je skomignil z rameni in odšel. Janez reče Lojzetu: »Viš, kako tale naš direktor nič ne ve. Stalno govori, kako pomembno je znati jezike, a ta tujec zna tri, pa mu tudi nič ne pomaga.«
Te šale sem se spomnila ob začetku šolskega leta, ki je vsako leto priložnost za pojasnjevanje otrokom, kako pomembno si je pridobiti znanje, se naučiti tujih jezikov ter obvladati znanost in matematiko. Vse to pa zato, da bi bil v odrasli dobi svet njihov ter da bi se po diplomi dobro zaposlili in šli na potovanja ... kjer bi naleteli na Tineta in Toneta, ki ne bi razumela niti ene njihove besede.
Tako kot so družbe razdeljene glede na premoženjsko stanje, so tudi mladi ločeni glede na dostop do kvalitetnega izobraževanja. Elitizem pri izbiri šole ni več zgolj pojav, specifičen za Zahod. Skoraj povsod po svetu že dolgo sestavljajo sezname »najbolj zaželenih« gimnazij in fakultet. Varčevanje za najboljše izobraževanje potomcev je postala starševska dolžnost. Otroke je potrebno pošiljati na poletne jezikovne tabore in jim konec tedna zapolniti z različnimi izobraževalnimi aktivnostmi.
V svetu, kjer vse izhaja iz konkurence, je tudi v izobraževanju pomembno biti korak pred tistimi, s katerimi bomo pozneje tekmovali za boljše mesto pod soncem. Pravzaprav sploh ni več pomembno, ali govorimo o Britancih, Američanih ali Kitajcih. Njihove elite se bodo skupaj izobraževale na Oxbridgeju, Harvardu ali Tsinghui. Zatem pa si bodo med sabo razdelili velik kolač, ki zaradi številnih razlogov pripada tistim z najbolj kvalitetnim znanjem.
Kot pa je nakazala zgornja šala, je problem v vse večjem sloju ljudi, sedečih na robu ceste v globalizacijo, ki se smejijo tujcem, ki jih poskušajo nagovoriti v tujih jezikih. Ali je to morda zato, ker njihovi starši niso stali v vrsti za vpis v katero od dobrih osnovnih šol, kjer bi imeli več možnosti za vpis v katero od boljših gimnazij, nato pa bi mogoče prišli do fakultetne diplome? Ali pa zato, ker so morali od malih nog delati, da so preživeli, pa četudi za ceno zanemarjanja šolanja? Ali pa zato, ker so se prezgodaj okužili s kolektivno malomarnostjo ter jim ni mar, da bi se karkoli naučili, pa četudi brezplačno na internetu? Mladi te vrste se vzajemno prepoznavajo po vonju nevednosti. Svoj občutek manjvrednosti praviloma nadomestijo s kompleksom prazne vzvišenosti v odnosu do nekoga, ki ga izberejo za tarčo prezira, večinoma zaradi čiste nevednosti iz katere kuka nedoločen strah. Seveda večinoma brez kakršnegakoli upravičenega razloga.
V Ameriki, na primer, so rezultati ankete pokazali, da ima Hillary Clinton veliko prednost v tistih državah, kjer je več visoko izobraženih belih volivcev. Raziskava še pokaže, da celo izobraženi beli Američani, ki se nagibajo k republikancem, ne marajo prizvok rasizma v kampanji Donalda Trumpa.
V Veliki Britaniji pa se je izkazalo, da je bil prepričljiv glas za brexit na junijskem referendumu v veliki meri posledica nezadostnega poznavanja temeljnega vprašanja, o katerem so se volivci odločali: kaj sploh je Evropska unija? Upravičeno se lahko vprašamo, ali ni to morda ena od posledic elitizma v izobraževanju, ki ga je v teku svojega prvega mandata zahteval premier David Cameron. Prav je, da je pozval k »ponovnemu cenjenju dobre izobrazbe«, a je zanemaril ravnotežje med tistimi, katerim je »dobra izobrazba« dostopna, in tistimi, ki ostanejo v pubih in za točilnimi pulti ugotavljajo, kdo je v Združenem kraljestvu dobrodošel in koga je potrebno poslati domov.
Da ne govorim o Balkanu. Vsak nacionalizem v tem mračnem kotu Evrope je omogočen s sistemskim preprečevanjem objektivnega poznavanja tistega, ki je izbran za predmet sovraštva. Namesto kvalitetnega, enakopravnega in modernega šolskega izobraževanja se je vsilila strankarsko-verska »resnica«. S tem se je ustavil tudi proces razmišljanja in samostojnega sklepanja. Tako je bilo ustvarjeno nebeško kraljestvo zlokobnega neznanja iz katerega izhaja cela vrsta umetnih zaključkov o tem, kdo je komu kaj naredil narobe, čemu (ne) služi Evropska unija in zakaj je danes demokracija (ne)potrebna.
Nič drugače ni v Aziji. Bolj se pozornost in denar vlagata v elitne univerze, manj se misli na tiste, ki ne bodo živeli od svojega znanja, ampak od svojih poceni rok. Seveda pa bodo znanstveniki univerze Tsinghua vse pogosteje kandidati za Nobelovo nagrado. A kaj se bo zgodilo s konfucijansko racionalnostjo in tradicionalno modrostjo, ko bo tistim, ki si niso mogli privoščiti šolanja na elitnih šolah, ponujen agresivni nacionalizem kot pot do »veličastne Kitajske«, kakršna je bila v zgodovini ... in jo na stotine milijonov Kitajcev pozna zgolj iz televizijskih nanizank?
Ko smo s prihodom novega šolskega leta pospremili svoje male učence v šolske klopi, bi morali razmisliti tudi o tistih, ki se bodo v njih zadržali prekratko ali pa sploh ne. O tistih, ki se ne bodo naučili niti besede tujega jezika. O tistih, ki jim bo retorika populističnega, rasističnega ali ksenofobičnega politika preprosto bolj razumljiva od demokratičnega intelektualizma in zapletenega multikulturalizma.
Skratka, znanje bi moralo biti v vseh družbah razporejeno enakomerneje. Reforme izobraževanja, ki so, kot se zdi, povsod v teku, bi morale zaobjeti čim več tistih, ki ne dosegajo elite. Kaj bo sicer nekomu z zlato diplomo, pridobljeno na Oxfordu, koristilo poznavanje matematične formule za neskončnost, ko pa mu bosta Janez in Lojze izstavila račun za balkanske čevapčiče, ki jih ni naročil? V katerem jeziku bodo ljudje izgovarjali besedo »mir«, če je večina človeštva tako ali tako ne bo razumela?
